Kritike


TV Slovenija I

8. 12. 1997

Kratka in premišljena etuda je, kot pravi avtor, metafora za skrajni individualizem, meditacijo, askezo duše. Odlika njegovega dela sta predvsem gib in prefinjena igra luči. Zagonetna kuta, v katero je ovit, ob koncu predstave ostane sama na odru. Osvobojeni duh je spregledal in izginil. Zanimivo in ogleda vredno, v okviru Odprtega Mladinskega zanesljivo najboljše delo doslej.

Majda Knap Šembera



Dnevnik

10. 12. 1997

Peterneljev Zvonar je globoko preudarna in skrbno zasnovana predstava, katere sestavni segmenti se združujejo v subtilno celoto, obenem pa je tudi vizualno izjemno estetsko učinkovita. Čeprav ji njena metafizična izhodišča pridajejo popolnoma nadrealistično razsežnost, kljub vsemu ostaja znotraj osebne, individualne izkušnje. Ravno poudarek na individualni dimenziji je njen osnovni adut in nedvomna kvaliteta.

Tatjana Greif



Delo

9. 12. 1997

Ivan Peternelj je v Zvonarju menih – puščavnik. Ločen je od sveta, od drugega, zazrt vase in nekam navzgor. (…) Ta figura je v resnici skulptura in v bogato drapiranem meniškem kostumu je gibljiv zlasti zgornji del telesa z rokami do lopatic, največ napetosti pa je zgoščeno v vratu in drži glave. Peterneljeva komunikacija s prostorom je minimalistična in disciplinirana; nobenega skoka vstran si ne dovoli, ki bi lahko porušil kontemplativno posvečeno ozračje prostora, nobenega spora, strasti, hitrosti. Njegov nastop je njegova lectio divina, ki se v nobenem trenutku ne sprevrže v pridigo, temveč se zrcali samo na njegovem obrazu, napetem od zadrževane želje po izrazu.

Blaž Lukan



Danza & Danza, Bologna, Italija


Petintrideset minut zapuščenosti in ekstaze v nadrealističnem svetišču, kjer blago pozvanjanje in enakomeren ritem glasbe poudarjata tok časa. (…) Peternelj ponuja intimističen solo, ki uspe vzbuditi poetične emocije in sugerirati nenavadne referenčne podobe. (…) Sugestivno atmosfero bogatijo objekti, ki sežejo onstran svojega vsakdanjega pomena: star lesen kodeks, riba v vrši, nekakšno veliko krilo iz šib, ki funkcionira sprva kot ladijsko veslo, nato kot perutnica, nazadnje pa še kot podaljšek, s katerim doseže zunanji svet. Brv na drugi strani vrat simbolizira brezno, ki ločuje samostan od življenja, notranjost od zunanjosti; tu si Peternelj, zaslepljen s snopom močne luči, pokrije glavo, medtem ko se utrujen in težak sključeno obrne vase in meditira. Ob spremljavi intenzivne glasbe, na trenutke skrivnostno zastrte, se človek dokončno otrese teže pozemskih muk, se izvije iz obleke in vzleti proti edini duhovni svobodi.

Myriam Dolce

There are no shows yet.