Kritike


Delo

13. 3. 2007

Visoka pesem v režiji Jana Decorta v SMG je bralni performans, ki bo (tako si predstavljamo) mlajše občinstvo tega gledališča seznanil z enim od primerov najčistejše ljubezenske lirike, kar jih pozna svetovna poezija. Uprizoritev pa ni zgolj literarno branje, čeprav je v gledališkem smislu skrajno ekonomična, ampak poskuša v linearno menjavanje verznih delov, ki si jih podajata oba nastopajoča (Ola Grad in Robert Prebil), vsaditi tudi neko lastno gledališko, performativno misel.

Ta je zgolj nakazana, a ne povsem brez smisla. Bralca, sedeča na klopi, ki jo prekrivajo nekakšne grive (las?), namreč prebirata pasuse iz Svetega pisma nekako naveličano, brez strasti, ki pritiče visoki erotiči poeziji, skorajda samoumevno, kakor da iz nekega časa post festum, torej ko je ljubezen že minila. […]

Kje je oziroma kam je šla vsa ta ljubezen, o kateri poje Pesem nad pesmimi – se nemara sprašuje Decortov performans, in še: Kaj je od nje sploh ostalo? Odgovor je pred nami: zgolj brezizrazni vsakdanjik, v tako očitnem nasprotju z eksotičnim »veseljem« izvira ljubezni, in pa osamljenost kot čas brez ljubezni; vzporedni tok dveh bitij, ki kljub neki hladni vztrajnosti, ki ju vodi, na srcih drug drugega ne puščata nobenega pečata več.

Blaž Lukan



Dnevnik

19. 3. 2007

Visoka pesem, v izhodišču starojudovska poezija, ki so jo vključili v Staro zavezo, je lirični dvogovor zaročencev z zelo posebnim, na neki način himničnim nabojem, ki jo danes verjetno razumemo veliko bolj erotično kot v času njenega nastanka. […] Toda kako to poezijo podati, ne da bi zapadli v tavtologijo bukoličnega? […] Flamski režiser Jan Decorte se je očitno odločil za zelo ogoljeno formo, za abstraktni minimalizem na vseh ravneh. »Zaročenca« (Olga Grad in Robert Prebil) sta bralca, ki sedita na klopi in s pomočjo debelih stekel v očalih bereta Visoko Pesem. Zares le bereta, kot bi jo bral običajen človek, in ne deklamirata, kot bi jo »povzdigoval« tradicionalni igralec. […] Med bralcema ni videti nikakršnega odnosa, četudi skladno vstajata, se obračata, priklanjata, vmes celo nekoliko poplesujeta. Bolj spominjata na naključna obiskovalca kakšne knjižnice, kjer bi ju pozvali, naj nekaj prebereta iz Stare zaveze, ali na amatersko avdicijo kot na koga, ki bi nas hotel za vsako ceno očarati s poezijo. Ta torej lahko zaživi le, če vanjo »investiramo« gledalci, če nam pozornost ne zatava, ker je dogajanja tako malo, ker nas »bralca« ne poskušata zapeljati. Morda gre prav za to: v času, ko nam vse kričijo v obraz in zraven še govorno ilustrirajo, ostaja marsikaj »neprebrano«, če ne zmoremo obrzdati želje po instant spektaklu.

Tanja Lesničar Pučko



Radio Šudent

15. 3. 2007

Navkljub arhaičnemu tekstovnemu materialu in tematiki ljubezenskega hrepenenja in poželenja med moškim in žensko pa se belgijska gledališka mogotca odločita za sila hladno odrsko postavitev. […] Distanca je potencirana z vmesnimi pavzami in premiki položaja, ko Olga Grad in Robert Prebil vstaneta in bereta tekst dalje, obrnjena s hrbtom drug proti drugemu. Oba oblečena v črno, pisarniško moško eleganco, brez kakršnegakoli emotivnega ali fizičnega dotika. […]

Zanimiv je scenografski prispevek k oblikovanju odrske situacije in ambienta. Na desni strani odra med branjem visijo lobanje čredne živine z rogovi, kar se navezuje na Visoko Pesem, ki so jo mnogi šteli za idilo, ki opisuje pastirske prizore. Motiv pastirske idile tako ni zgolj odsoten, temveč je obešen, razgaljen in mrtev.

Ariana Ferfila



Sodobnost

15. 5. 2007

Zadnje, kar si želim, razmišljam na poti v Slovensko mladinsko gledališče, kjer bodo pesnitev inscenirali v režiji uglednega flamskega gosta Jana Decorta, je to, da mi poskusijo lepoto, čistost in srh teh vrstic uprizoriti: mar ne bi bil tovrstni poskus zaradi svetopisemskega konteksta, himničnega naboja in poetične veličine Visoke pesmi skoraj bogokletno dejanje? Po pravici povedano se v gledališče odpravljam le zaradi domneve, da se mi pri Janu Decortu takšne naivnosti ni treba bati … […] Pomirjujoč je že prvi pogled na izčiščeno in ogoljeno scenografijo predstave. […] Vse skupaj se zlije v rahlo bizaren, vendar sugestiven ambient, v katerem si podajata roko pradavno in sodobno občutenje sveta; nekaj nadvse sorodnega pa bi ob tej subtilni odrski miniaturki lahko rekli tudi za način podajanja same pesnitve, ki jo igralca preprosto prebirata iz gledaliških skript. […] Branje je načrtno monotono in brezosebno, saj šele z redukcijo njunih izraznih sredstev pride do veljave hipnotična moč poezije; njuni drži sta namenoma samotni in samozadostni, saj se zaradi tega še močneje zavemo skoraj neznosne sle po bližini, ki jo opeva Visoka pesem. […] In naj se še tako močno zavedam, da verjetno pripadam manjšini gledalcev, ki jih tovrstno gledališče zanima bolj kot dovršeni spektakli, kakršnim ne manjka ne blišča ne smisla, v predstavi neznansko uživam: kako redko se pravzaprav danes zgodi, da v izobilju vizualnih in zvočnih učinkov, s katerimi je kot en sam teater do zadnjega kotička prepreden naš svet, doživimo tako zbrano, natančno, disciplinirano predstavo, ki prijazno varčuje s svojo domišljijo, da bi nas za pozornost nagradila z eksplozijo tiste v naših lastnih glavah.

Petra Pogorevc

There are no shows yet.