Kritike


Vjesnik, Zagreb


Na prazni sceni je postavljena dolga miza, za katero po dolžini sedijo igralci, zazrti v publiko, kot onemeli pričakujoč krik, ki bo pokrenil kaotično Resničnost neizpoljnenega hrepenenja. Vzpostavljena slika hitro podleže procesu dekonstrukcije, zgodbo o incestu prevaja v zgodbo o življenju in smrti, o nemožnosti dotika Drugega, o ljubezni, ki se nikoli ne more dokončno udejanjiti (…) Po sledi razlik, ki vzporedno definirajo usode likov in iz katerih izhaja odrsko dogajanje, Matjaž Pograjc s pomočjo izvrstnih sodelavcev do smelo raziskuje meje gledališke umetnosti.

Dubravka Vrgoč



Dnevnik


Zasanjan, poetičen in neizmerno čuten je srčni utrip Tirzinih očarljivo čudaških vzporednih resničnosti, po katerih se z roko v roki sprehajajo njeni živi in mrtvi junaki; fantastičen, sanjski in resničen je obenem, vznemirljiv s svojo dramatičnostjo čustev in emocij. Predstava, ki jo je, skratka, vredno obiskati ter se ob njej nejeverno uščipniti, češ, saj smo še vedno »samo« v teatru, kajne?!

Petra Pogorevc



Slobodna Dalmacija


Slovenski umetniki so prišli k nam z nenavadno izvedbo še bolj nenavadnega dela Tirza ali Slast na ustih gozdnega demona Damirja Zlatarja Freya, ob katerem se je splitsko občinstvo zagotovo globoko zamislilo, če ni bilo kar silovito pretreseno. Občinstvo pa je od časa do časa potrebno pretresti, da ne zaspi. In zares, nikomur od navzočih v avditoriju ni moglo niti za trenutek priti na misel, da bi se sprostil. Potrebno je bilo umsko delo in nenehno hitenje za predstavo, da nam ne bi kaj ušlo in bi ostali z dolgim nosom. (...)

Mladi režiser Matjaž Pograjc se očitno pridružuje močni vrsti slovenskih režiserjev posebnega scenskega stila. Tudi on noče niti za trenutek služiti neposredni besedi in ji ne dovoli enosranske izjasnitve in zapiranja. Ta režijski postopek išče odrski govor, katerega premik ni sam sebi namen ali pretveza, temveč je zunanji učinek notranjih sil, ki bi jim želeli določiti poreklo in namen.

To niso nekakšne kvazikoreografske odrske atrakcije, ki bi se, brez vsebine in ozkega obzorja, borile s konvencijami, da bi izpadle izvirne za statičen pogled. Pograjc gradi impresivne žive slike, ki vzpostavljajo dialog z duhovnimi freskami mitologije, a hkrati prodirajo do najsodobnejših zamisli in postanejo vez med usedlinami preteklosti in doskočišče sedanjosti. Vse, kar se v tej predstavi premika, ima za to svoj cinični razlog, postanek pa preprosto ni dovoljen, ne da bi to zmotilo pozornost, torej ravno obratno od klasičnega odrskega koncepta in pravila. Vendar pa likovnost teh dinamičnih slik prav presenetljivo godi očem, pripravljenim na pustolovščine, a tu mora režiser prepustiti del slave samemu sebi kot scenografu in kostumografiji Alana Hranitelja, ki izkorišča konvencije, da bi se iz njih ponorčevala.

O igralskem dometu predstave moramo razmišljati kot o celoti, ne pa kot o posameznostih, kajti to, kar naredi zlasti velik vtis, je obredna skupnost te strukture posameznikov, ki vsi skupaj besedo slikovito zamenjajo z gibom in mimiko, tako da niso več le osebe, temveč tudi simboli. Njihovo delovanje ni namenjeno življenjskosti, temveč komentarju, ki je morbidno poetičen. Zato impresionira neverjetna vzajemna natančnost, v katero je vpleten celo dekor, prav tako dinamičen, pripoveden in spremenljiv v svojih vlogah. Tu se vsak lahko v trenutku iz živega bitja spremeni v duha in obratno, ko pa je to potrebno, se lahko tudi akrobatsko zoperstavi sili teže. Celo morebitne besede lahko dobijo krila in poletijo kot ptič ali metulj, in tako sodelujejo s prikaznimi v plesu živih in mrtvih.

O vsem tem lahko mislimo, kar hočemo ali kar nam zaloga pameti dovoli, a ta slovenska predstava je visoko dvignila dosedanji precej nizko raven dramskega dela letošnjega Splitskega poletja. In da niti ne omenjamo, kako je zopet oživel skrivnostni prostor Dioklecijanovih kleti.

Anatolij Kudrjavcev

There are no shows yet.