Kritike


Il Piccolo


Tudi v tej predstavi, ki jo je navdihnil Pinter, sta navzoča značilni pečat Betontanca in vztrajna ideja plesa. Tu so teme, sorodne Sobi (prvo Pinterjevo besedilo, v katerem ženska brezupno poskuša obvarovati svoj življenjski prostor), napetosti, ki Prihajajo naravnost iz Zabave za rojstni dan in Hišnika (v obeh se na prizorišču pojavijo morilci, ki psihološko – in tudi drugače – mučijo svoje žrtve). Zaprt sistem videokamer in pozibavajoč se oder pripomoreta k spektakularnosti projekta.

Roberto Canziani



Mentor


Potem ko je uprizoritev – nastala v koprodukciji SMG, Bunkerja in Centre Chorégraphique National de Rennes et de Bretagne v okviru Mreže za razvoj plesa v Mediteranu – doživela predpremiero v Franciji, je bila v poznih nočnih urah neke nedelje znotraj programa Odprto Mladinsko premierno uprizorjena doma. Po motivih sodobnega angleškega dramatika Harolda Pinterja (njegove znane, a pri nas presenetljivo slabo prevajane so drame Soba, Zabava za rojstni dan, Hišnik, Vrnitev, Tišina, Njega dni, Prevara idr.) je uprizoritev v odnosu na avtorjevo dramatiko nastajala bolj ko ne na inspiracijski ravni. Predvsem zato, ker ji izrazit pečat daje njen intenziven in sugestivno prepričljiv spoj dramskega in gibalnega gledališča, ki po eni strani učinkuje grozljivo močno, po drugi pa še vedno lirično mehkobno. Soba srečanj, ki se nemara prav zavoljo takega režijskega koncepta predvsem iz-slikuje, je kljub optimistično in toplo namigujočemu pomenu vse prej kot okolju prijazna. Omenjeno iz-slikovanje poteka namreč v njenem negativnem smislu, saj soba ni »običajen« prostor, varno zamejen z zidovi, srečanja bivajočih v njej pa so – kot nam dogajanje na sceni ves čas sporoča – prej nekakšna anti-srečanja. (…) Pred gledalci se v vsej svoji sprevrženo-tragični razsežnosti razgrinja pinterjevsko gledališče absurda, ki se kaže v občutjih skrivnostne, neartikulirane, a venomer preteče ogroženosti junakov, se pravi, anti-junakov, za katere se niti ne ve več, ali so odrinjeni na družbeno margino in »eksistencialno propadli« ali pa so osrednji primerki huxlejevskega »krasnega novega sveta«. V obeh primerih pa za seboj puščajo nelagoden občutek zaznamovanosti z zoglenelimi ostanki tistega, kar se je nekoč morda še imenovalo smisel.

Jasna Vombek

There are no shows yet.