Kritike
Večer
24. 7. 2008
Vseprisotnost zla
Vojna je ena izmed resnic tega sveta, ki nam jo Sarah Kane v Razdejanih podaja v izrazito surovi, a dejansko zelo čisti – prav nič pretirano ni, če zapišem – destilirani obliki. Že replike so izjemno skope, dialog je zgoščen, iztisnjen, zveden na bistveno. Režijski napotki so skrajno ostri in konkretni: masturbacija, posilstvo, oslepitev ... Kako to uprizoriti? Slovenska praizvedba tega razvpitega besedila v režiji Vinka Möderndorferja in dramaturgiji Blaža Lukana se je s tem vprašanjem spopadla razmeroma uspešno. Ni se odločila za kakšno posebno stilizacijo (kar bi seveda lahko bil eden od možnih načinov uprizoritve), ampak za igralski verizem (presenetljivo brez golote!) na delno stiliziranem prizorišču. […] Na prizorišču neke hotelske sobe gledamo potek razčlovečenja ljudi. In ker smo pekel ljudje, pobeg ni mogoč. Svet Sarah Kane je strašen, razsut. Nazadnje zveden le še na gon po samoohranitvi, golem preživetju. Taka je Cate Daše Doberšek: občutljivo dekle, vendar emotivno že spočetka tudi nekoliko zavrto, zatrto, ranjeno. Ian je njen starejši ljubimec, precej povprečna človeška figura nekega na pol sumljivega poklica. Težka igralska
Naloga, ki jo je
Pavle Ravnohrib oblikoval natančno z vsemi predsodki, ksenofobijami, šovinizmi in nasiljem, ki pritičejo celo našemu vsakdanu. S prihodom vojaka se to nasilje radikalno stopnjuje:
Primož Bezjak je tokrat utelesil izjemno močan lik, ki ponižuje in muči z užitkom in slastjo – do smrti. Te zelo konkretne osebe (sprva Ian, potem vojak) so seveda tudi alegorije zla; izjemno surovo dogajanje seveda prerašča v metafore nasilja. […]
Razdejani Sarah Kane so visoko etično dejanje, ki vstaja, o tem sem prepričana, iz najgloblje osebne prizadetosti ob dejstvu vojnih zločinov in zločinov proti človeštvu. Zato je Razdejane v končni instanci mogoče razumeti na en sam in nedvoumen način: kot radikalen protivojni krik.
Amelia Kraigher
Indirekt
10. 7. 2008
Na koncu tunela je človečnost
Kako naj bo človek zvest samemu sebi, če v njem poteka večni boj s samim sabo? Čemu naj bo zvest? Človečnosti, odgovarja razvpita britanska dramatičarka Sarah Kane v Razdejanih (Blasted). […] Izjemno močan element predstave je scenografija Branka Hojnika z zasnovo videa in osvetlitve Davida Orešiča, ki je tako rekoč četrti igralec. Skozi sceno se pokaže razvoj odnosov, občutij, teženj: odlično pospravljene hotelske sobe, ki deluje sterilno in hladno, preko močnih rdečih neonk, ki na fizični ravni povzamejo pekel dogajanja […], do popolnega razdejanja večine scenskih elementov in pomirjujočega dežja, ki pada na razdejan(j)e. Razpoloženje? Veliko hujše kot ob gledanju televizijskih prenosov vojnih pokolov, že bliže občutju ob poročanju o avstrijskem očetu-posiljevalcu iz kleti, še najbolj pa telesni zakrknjenosti, topi notranji bolečini, ki jo doživi bralec romanov Elfriede Jelinek.
Ana Ivančič
Delo
4. 7. 2008
Razdejani v infrapečici
Pričakovano prostodušno in užitkov polno srečanje za eno noč med (nekdanjima) ljubimcema, srednjeletnim ter od različnih oblik zasvojenosti (tobak, žgane pijače) zdravstveno že močno načetim novinarjem lokalne črne kronike (očitno pa tudi tajnim pripadnikom državne varnostne službe na protiteroristični fronti z obremenjujočo preteklostjo) Ianom ter precej mlajšo, brezposelno in duševno zelo krhko Cate (ki v najhujših življenjskih stiskah odrešilno »pade« v nezavest, obremenjuje pa jo tudi zloslutna družinska preteklost), se kmalu sprevrže v obojestransko boleče in mukoma pulzirajoče spuščanje na dno razmerja med protagonistoma. Toda s preigravanjem čustveno in telesno do vsakršnih skrajnosti prignanih razmerij med rabljem in žrtvijo seže igra le do polovice. Nov zagon in globalne civilizacijske razsežnosti pridobijo namreč podobe intimnega nasilja z vdorom Vojaka, vojnih pravil in posledic vojnega nasilja (uničujoče eksplozije) v razkošno hotelsko zatočišče ljubimcev, ki značilno meščansko gnezdece (kupljivega) užitka hipoma »razstreli« v pokataklizmično podobo sveta ruševin, grobov, na smrt izmučenih in razdejanih posameznikov. […] V triu vrhunsko profesionalnih, privrženih in senzibiliziranih protagonistov, ki jim tokrat zares nič človeškega ne more in ne sme biti tuje, je najzahtevnejšo vlogo »na smrt bolnega« Iana s srhljivo (samo)uničevalnostjo izoblikoval
Pavle Ravnohrib. Njegovo nasilje moškega in domnevno preganjanega tajnega agenta raste iz vseskozi navzočega strahu in gnusa, njegovo sovraštvo do vsakršne drugačnosti pa iz vdanega sprejemanja diktature večine oz. zapovedanega mišljenja »zlate sredine«. Prepričljivo tragična je njegova sklepna postava postbeckettovskega oslepelega in jasnovidnega Ojdipa, ki se zaveda popolne posameznikove osamljenosti pod praznim nebom in si neuspešno, a vztrajno prizadeva za poslednjo odrešitev s tega sveta. Izjemno zahtevno vlogo krhke, ranljive in trpeče, a globoko v svoji naravi tudi preživetveno zmagovite Cate je s številnimi potezami in stanji ljudskega »božjega otroka« iz proletarskega okolja s širokim registrom izraznih sredstev mogočno odigrala
Daša Doberšek. Poslušno in surovo premočrtnost in naivnost Vojaka, ki v svoje slepo služenje totalitarnemu nasilju v imenu najvišjih državnih idealov prostodušno vključi tudi opazne deleže osebnega maščevanja in užitka, je energično in brez sence dvoma izoblikoval
Primož Bezjak.
Slavko Pezdir
Radio Študent
4. 7. 2008
Vinko Möderndorfer […] je predstavo
Razdejani zasnoval na zelo tankočuten in subtilen način. Lahko rečemo, da je uspešno prepletel vulgarno poetiko Sarah Kane s svojim specifičnim avtorskim pristopom, v katerem je izpostavil nemoč seksualnih fantazij in jo prepletel z ironičnim prikazom rasističnih, seksističnih, homofobičnih in militarističnih tendenc sodobne družbe.
Kot prvo je treba pohvaliti odlično dramaturgijo Blaža Lukana, ki mu je uspelo izpostaviti psihološko večplastnost nastopajočih likov in prikazati delovanje gona smrti v najbolj radikalni luči. Scenograf Branko Hojnik je s postavitvijo predmetov v hotelski sobi, ki so jih dopolnjevali televizijski sprejemniki, skupaj z zasnovalcem videa in osvetlitve Davidom Orešičem ter Nejcem Sajetom in Matjažem Brišarjem opravil mojstrsko delo.
Po drugi strani so igralci
Pavle Ravnohrib,
Daša Doberšek in
Primož Bezjak opravili garaško delo, saj so skozi identifikacijo z liki novinarja Iana, ljubice Cate in Vojaka izrazili cel spekter človeškega čustvovanja in iz prve roke predstavili mogočen mehanizem boja za obstanek, ki med drugim vključuje tudi sadizem, mazohizem, kanibalizem in voljo do moči.
[…]
Pavle Ravnohrib je […] uspel predstaviti vse kapacitete igralskega doživljanja in tako gledalce uspešno povedel v katarzo najbolj potlačenih čustev.
[…] Predstava
Razdejani tako uspešno prikaže meje – fizične, psihične in simbolične, ki jih mora prehoditi človeško bitje, da ostane to, kar je: ničvredno bitje, ki ga od znotraj uravnavajo zapleteni biološki in psihološki procesi, od zunaj pa krute družbene razmere, ki ga vedno znova degradirajo v žival. Tako režiser
Vinko Möderndorfer skupaj s preminulo avtorico teksta Sarah Kane ugotavlja, da postane človek »dostojanstveno« bitje šele takrat, ko se spusti na nivo ranjene in ogrožene živali. V človeški naravi tako ni ničesar vzvišenega in plemenitega, saj mora na tak ali drugačen način pobijati druge, da lahko sam preživi.
[…] Upamo na čimprejšnje ponovitve …
Miša Gams
