Kritike


Dnevnik

17. 7. 2002

Večpomenskost Weissovega besedila še nadgrajujejo režijske in(ter)vencije Matjaža Pograjca, pa naj gre za uporabo – pogojno rečeno – paragledaliških sredstev ali pa zanj značilne govorice giba in telesa. Sploh se zdi, da je predstava (po mnenju podpisanega eden od vrhuncev letošnje domače gledališke sezone) do skrajnosti prignana sinteza elementov, ki jih je Pograjc razvijal v svojih zadnjih uprizoritvah. Obenem pa je tudi umetnina, ki s svojo potopitvijo v norost ni le foucaultovska »obtoževalka sveta«, temveč tudi reprezentativno ogledalo nekega gledališkega trenutka.

Gregor Butala



Delo

16. 7. 2002

Pograjčev Marat/Sade je igra o revoluciji in revolucionarjih, in več, igra o sesutju vsakršnih ideoloških mehanizmov, ki se v predsmrtnih krčih izrekajo (tako pragmatično kot ontološko) skrajno napeto in zares, kot absolutno stališče, ki pa (če se nekoliko poigramo z etimologijo) – izrečeno z razrahljane podlage – ni nikdar več tako trdno, kakor se zdi, temveč zdrsne v relativno, v mimikrijo in norost, v ludistično igro oziroma teater par excellence. (…) To slogovno nasičenost pa v zanesljiv dramaturško-mizanscenski niz postavlja zlasti glasba oziroma njena igralsko-režijska uporaba. Čompe se namreč vključujejo v charentonsko okolje kot vrhovna instanca, tisti veliki drugi, ki so mu vsi do kraja želeče pokorni (…). In Pograjčeva uprizoritev je predvsem to: do kraja živo sekvenčno zaporedje glasbeno-dramskih točk, strukturno povsem zanesljivo pripetih na trikratni poskus Charlotte Corday, da bi ubila Jean-Paula Marata, opremljena z množico težko obnovljivih detajlov. Na stripovsko slikovitem, zdaj obloženem, zdaj očiščenem prizorišču (…) zanje poskrbijo zlasti igralci. (…) Vtiskujejo se v spomin de Sadeov (Ivan Rupnik) naraščajoči užitek ob erotičnem polivanju z vodo, vročična Maratova (Niko Goršič) nevroza, stilizirana zvestoba Simonne Evrard (Olga Grad), Duperretova (Željko Hrs) gibčnost in odkritost, Rossignollin (Katarina Stegnar) »satanski« pogled, virtuozni Rouxov (Matej Recer) »obrat« in artikuliranost Klicarke Letour (Neda R. Bric). Nad vsemi pa emblematična, lutkasta desekvilibriranost Charlotte Corday (Nataša Matjašec), lirično popevajoče, hkrati pa kruto in neustavljivo zamahujoče z nožem nad revolucionarjem v kadi – nesposobnim, da bi formuliral poslanico francoskemu ljudstvu »za vse čase«, saj ničesar od obojega ni več: niti (francoskega) ljudstva niti vseh časov, samo še angažiran, divji, prepričljiv teater.

Blaž Lukan



Radio Slovenija

15. 7. 2002

Plasti, iz katerih in o katerih predstava govori, je veliko. Je predstava v predstavi. Je norišnica in je njeno gledališče, vendar je bolj kot vse drugo veličastna metafora za stanje sveta, kakršen je bil in kakršen je, za položaj posameznika in njegove duše o vsem tem, kar mu prinaša zgodovina in še posebej revolucija, na žalost ne le tista izpred več kot dvesto let. Zahtevnega besedila s kompleksnim sporočilom se je Matjaž Pograjc lotil s premišljenim režijskim konceptom, ki kot da ničesar ne prepušča naključju, pa čeprav je predstava delno tudi improvizacija. Mračno in grozljivo ali groteskno dogajanje v norišnici spremlja skoraj ves čas glasba skupine Čompe. Prizori se vrstijo drug za drugim v norem ritmu, ki gledalca dobesedno priklenejo in potegnejo vase. Igralci v neverjetni fizični pripravljenosti pojejo in igrajo ter skupaj z glasbeniki ustvarjajo diabolični univerzum norišnice oziroma našega sveta. Povedano drugače: gledali smo izjemno predstavo neštetih pomenov in sporočil, vredno veliko superlativov.

Tadeja Krečič



Finanace

27. 11. 2002

V režiji Matjaža Pograjca pa delo dramatika Petra Weissa postane več kot zgolj le eno gledališko geslo proti tovrstnemu nasilju. Postavljena v norišnico se zgodba o umoru Jean-Paula Marata – ves čas v krču, na začetku telesno trzajočega, proti koncu pa vse bolj osebno dotolčenega in apatičnega ga odigra Niko Goršič – spremeni v podobo katastrofičnega stanja sveta, ki se je vdal zakonom zgodovine in nujnosti nenehne revolucije. Norost in z njo norišnica tako postane edini prostor svobode, kjer je vsaj približno mogoče živeti po svoji volji. To pa je volja po užitku in popolni svobodi, možnih le v ustanovi, kamor se je (in se še) trpa vse, kar ne ustreza stanju duha neke družbe. (…) Matjaž Pograjc (je) ustvaril dveurno sliko gledališča v svojem bistvu. Gledališča, ki ne prisega na ustaljene forme in obrazce, temveč svoje mesto išče tam, kjer pravila ne obstajajo. To pa je lahko rezultat režijske lucidnosti, intuicije ali prav norosti, matere vseh umetnosti.

Andrej Jaklič



Radio Kranj

16. 11. 2002

Po dveh predstavah na Primorskem poletnem festivalu v Kopru (…) je včeraj zvečer oder Slovenskega mladinskega gledališča v Ljubljani napolnila glasba skupine Čompe in izredna skupina igralcev: Niko Goršič, Ivan Rupnik, Olga Grad, Nataša Matjašec, Željko Hrs, Katarina Stegnar, Matej Recer, Neda R. Bric in Barbara Žefran, ki so bili tudi izvrstni plesalci in pevci. Nov prevod Urške Zajec znamenite igre Petra Weissa Preganjanje in umor Jean-Paula Marata, kakor ju prikazuje charentonska igralska družina v režiji gospoda de Sada je tako postal glasbena drama in hkrati predstava, ki združuje najboljše, kar je zaznamovalo delo režiserja Matjaža Pograjca. Govorica giba in telesa, senčnega gledališča, video posnetkov in tako naprej. (…) Če imate radi bučen, hkrati pa do kraja domišljen, glasbeno, igralsko in pevsko prepričljiv teater, potem je Pograjčev Marat/Sade predstava za vas.

Jože Jerič



Mentor

11. 12. 2002

(…) uprizoritev s svojo enormno energijsko karizmo, zahtevno igralsko-gibalno-pevsko artikuliranostjo, estetsko sugestivnostjo in nenazadnje z lucidno prepesnitvijo verzne drame (Urška Zajec) – pospremljena z vsebinsko ter oblikovno domiselnim Charentonskim biltenom – ponuja zanesljiv, bogat in slikovit užitek, ki ga bo z zanimanjem zaznaval vsak iskren vernik gledališke religije.

Jasna Vombek



Primorske novice

19. 7. 2002

Barvito, živo, večplastno, mnogopomensko, to je le nekaj atributov, ki jih brez pomislekov lahko prilepimo Pograjčevi postavitvi, ki jo je težko ujeti v linearno zgodbo, še manj iz nje izluščiti eno samcato idejo. Od prizora do prizora, v katerih je kljub prevladujoči glasbi zaposleno predvsem oko, ki ga režiser priteguje do najnadrobneje premišljenega detajla, se sporočilnost lepi druga na drugo. Kot bi zakotalili sneženo kepo, na katero se sneg sproti sprijemlje. (…) Predstava (…) si je s svojo imenitno podobo in brezčasnostjo zunaj prostorske determiniranosti tudi že pripravila potovalko za na pot po svetu.

Majda Suša

There are no shows yet.