Kritike


TV Slovenija

1. 10. 2003

Predstavo za privržence Borgesovih labirintov, izmišljij, gostote časa, ki se ne pretaka, temveč kar traja in traja, je pravzaprav treba bolj gledati kot poslušati. Pa ne da bi besede rezale meditativno atmosfero, samo zadene bolj, če se znate prepustiti, če dovolite, da vam zleze pod kožo, če se prepustite prividom, sencam in pozabite na čas.

Jedrt Jež



Radio Slovenija

22. 9. 2003

Gibalno izpiljeni nastopi vsakokratnih duetov delujejo tudi v kombinaciji s sugestivno glasbeno pokrajino izjemno estetsko in prepričljivo, pri čemer jim dodatno barvitost in lepoto dodajajo še stilizirani, a bogati kostumi.

Jasna Vombek



Delo

27. 11. 2003

Sanje so prostor brez začetka in konca in v njem kraljujejo Obličja iz peska, vetra, zraka. Kako jih ujeti v prizor, gesto, gib? (…) Najustreznejši pripomoček bivajočih v tem prostoru-času se zdijo palice, orodja, orožja, pisala, pomagala za preskakovanje prostorskih in časovnih robov v sanje. Kadar se štiri telesa ujamejo in zaigrajo kot eno samo, je uprizoritev najbolj na robu same sebe in za hip tudi že čez: v ne-času bivanja kot takega, z obličjem iz sanj. In plastenje se zdi najzgovornejše v prizoru z morsko deklico in človekom z ribjo kostjo pred njo. V podobi je takrat zgoščena srž prostora, v sredici nosi zrno časa. Ko se to pokotali po prizorišču, vznikne v duhovno povezavo z gledalci. (…) A končno se v gledalca nemara naseli nevsiljivo občutje rahle zamaknjenosti, melanholije, Prihajajoče iz prostora, ki ga ni tako lahko – še zlasti pa ne vsakomur – doseči.

Blaž Lukan



Dnevnik

26. 9. 2003

Okvir predstave tvori pripovedovanje Borgesove zgodbe Krožne razvaline, ki jo dopolnjujejo sanjske podobe, sestavljene iz dvojic, trojic ali četveric akterjev. Ti v svoji pojavni obliki spominjajo na mitološka bitja, ki predvsem na gibalni podlagi ustvarjajo iracionalno, nadrealistično ozračje, prepuščeno razlagi vsakega gledalca. Celotno dogajanje – ki v skladu z Borgesom ne gradi kavzalne in linearne strukture, pač pa se v smislu koncentričnih krogov brez središča odvija v kaotično strukturo – je postavljeno v izjemno scenografijo (Ema Kugler) izčiščenih linij in nakazanih prostorov, ki s svojo podobo domiselno spominja na borgesovski labirint ter v kombinaciji z osvetljevanjem (Miran Šušteršič) predstavlja eno glavnih sestavin predstave.

Katja Praznik

There are no shows yet.