Kritike


Delo

12. 11. 2003

Gre za nedvomno radikalno izvedbo neke vrste predgledališkega (postgledališkega?) kaosa, iz katerega se rojevajo koncepti, stanja, zgodbe, interpretacije. Ta kaos sestavljajo navidezni fragmenti, okruški oz. ostanki ali zametki oz. kali gledališkega, kakor jih na oder prinašajo nastopajoči. Ti kakor da Prihajajo iz univerzalnega, postkataklizmičnega čehovskega sveta, z vsemi nerešenimi (in nikoli rešljivimi) travmami, usodami, sanjami, hrepenenji in razočaranji vred v svojih kovčkih, teh večnih gledaliških simbolih, in vsi skupaj kakor da nekam gredo; kljub nevrotični naravi dejanj se zdijo srečni, kakor bi bil oder njihov naravni dom, na katerem se lahko do kraja razkrijejo in s tem osvobodijo.

Toda dogajanje na odru ni le terapevtsko in neobvladljivi vrvež je tak samo na videz: nastopajoče vodi po prizorišču imanentni red in gledalec se lahko zdaj prepušča njegovemu celovitemu zvenu, podkrepljenemu z bogato zvočno kuliso, zdaj posameznim »likom« in njihovim »izpadom« oz. neustavljivim »monologom«. Ti so na trenutke neizmerno zanimivi, »naravni«, »življenjski«, poetični, posamezne replike razkrivajo zgodbe, drame, prave romane, skrite za njimi, nastopajoči, igralci (drugače jih ne moremo imenovati) pa so v svojih vlogah vsi po vrsti intenzivni, energetsko na najvišjem nivoju, vsak zase in vsak po svoje ganljivi. Zadnja konsekvenca uprizoritve, od katere se sicer med njenim potekom gledalec lahko tudi odmakne, pride za njim po odhodu iz dvorane: kot domala nezaveden občutek ali spomin, da je nekje močno bil in da se je z njim nekaj intenzivnega dogajalo, nekakšna nedostopnost, nerazložljivost, nerešljiva prepletenost celote pa v njem vzbudi komajda zaznaven, a razraščajoč se občutek strahu. Od tod naprej je pot za najrazličnejše interpretacije odprta in predstava je – vsaj kar se podpisanega tiče – opravila svoj namen.

Blaž Lukan



TV Slovenija

11. 11. 2003

Gledalčev pogled v igralčev privatni moment ne prinaša zgodbe ali izdelane mizanscene, asociativnemu kaotičnemu dogajajnju, ki ga tvorijo posamezna početja igralcev, utemeljena na različnih senzoričnih izkušnjah je težko slediti, saj se izrisuje kot sanje ali iracionalna norost. Zdi se, kot da igra postane užitek in namen sama sebi, iskanje poti do ustvarjalnosti pa je seveda dragoceno vedno in povsod, ne le v gledališču.

Marjana Ravnjak



Polet

13. 11. 2003

Otroškost, improvizacija, sreča, mir, minimalni zavestni nadzor so lastnosti Norca, zato je tako podnaslovnljen tudi prvi del trilogije.

Takšna je tudi oblika »Nič igranja, prosim!« Po mantrajočih 21 minutah se na oder usuje razcapana, podivjana, obsedena, egomanska tolpa igralcev. Nobene zgodbe, junaka, psiholoških odnosov, nobene teze, ideje ali vnaprej začrtane dramaturgije ni, takte daje Norcem samo glasba. Zaradi nje se v trenutku vse obrne. Zasebno banalno postane javno ekskluzivno. Razpre se kirurški pogled v igralski mehanizem, v srčiko igralčeve biti. Priča smo kaosu, iz katerega nastaja red, ki ga s takim užitkom gledamo. (…) Zdi se, kot da opazujemo izvrstno uspel hepening kot popolno zlitje vseh časov, kot ritualni zapik, ki traja in traja. V naslednjem hipu vse spet razpade na trzajočo kakofonijo gibov in zvokov. (…)

Janežičev (…) teater je angažiran, političen in intimen hkrati. To pa zato, ker teži k poštenosti, k popolni demokratičnosti in iskrenosti.

Andrej Jaklič



Žurnal

21. 11. 2003

Njegova zadnja predstava je pravzaprav gledališka raziskava, v kateri se sprašuje, kaj je igra in kaj umetnikom igranje sploh pomeni. Temelji na metodologiji igranja, ki jo režiser poimenuje: Nič igranja, prosim, in izhaja iz samega bitja igralca. Poleg tega ni več vezana na dramsko besedilo. Tudi sama postavitev ni običajna, temveč je gledalec poseden v krog, tako da že na začetku začne opravljati svojo funkcijo opazovanja. Nato se prične režiserjevo sproščeno uvodno spraševanje o gledališču. Za tem se z velikimi kovčki, polnimi rekvizitov, »zapodi« na prazen oder dvanajst igralcev in zabava se prične. So kot potujoči komedijanti brez tipiziranih karakterjev, zabavljači, norčki ali kot razposajeni otroci, živahni, razigrani, vsak v svojem domišljijskem svetu nameščeni v navideznem kaosu, usmerjenem z živo odigrano glasbo.

Janežiču je potrebno priznati, da se je pogumno lotil svojega novega projekta, v katerem skozi različne igralske tehnike in brez režijske diktature omogoča nastopajočim razvoj igralske ekspresivnosti, kreativnosti, čutenja, vere v imaginarni svet, razvijanje in samospoznavanje. Gledalcem pa zanimiv in pristen gledališki večer.

Tina Recek

There are no shows yet.