Kritike


Delo

30. 12. 2003

Bergerjevi Fiziki (…) so nevsiljiva, dramsko korektno obnovljena in asociativno nežno re-interpretirana verzija znane Dürrenmattove predloge iz začetka šestdesetih let (…). Kdo so Bergerjevi Fiziki? Filozofi ali znanstveniki? Geniji ali norci? Osebe ali imena? Eksistence ali vloge, oziroma še več, njihovo plastenje ad infinitum, brez natančno ulovljive »podlage« ali bistva? Morda je najprimernejša prispodoba njihovega enournega gledališkega bivanja Moebiusov trak, ki ga oziroma jih objema (razpušča?) kot ena sama nepretrgana površina (globina?) in njihovo identiteto definira kot nenehen asimptotični približek z nikdar zaključenim količnikom. Ta prispodoba v tej igri – na prvi pogled kriminalni groteski z globalno metaforo – ne nastopa po naključju, saj je njen (glavni) protagonist ravno Augustus Ferdinand Moebius (…) ali točneje, norec, ki se zanj izdaja, ali še točneje, igralec, ki v uprizoritvi igra tega, ki se izdaja za onega … To verigo je mogoče še nadaljevati in ravno ta nezadržnost in odprtost je kvaliteta Bergerjeve postavitve, ki operira z znanim, zato da proizvaja novo. Druga njena simpatična značilnost je »poljubno«, a vendar dovolj obvezujoče nizanje verbalnih in vidnih asociacij, kakršne so npr. anekdote, povezane z grškim filozofom Diogenom, odlomki iz razprave o patološkem narcizmu, pa duhovita hitchcockovska pojava kriminalističnega inšpektorja, skupaj z njegovimi artaudovskimi (avto?)portreti, hopperjevska scenografija (…) ter slednjič videoprojekcije različnih motivov, vključno z »borznim« displejem – vse to daje Bergerjevi uprizoritvi vtis prijaznega eseja ali ilustrativne razprave, ki gledalca drži v napetosti ves čas svojega trajanja.

Blaž Lukan



TV Slovenija

29. 12. 2003

S primerjavo Brechta in Dürrenmatta tudi skozi optiko Bergerjeve režije Galilea in Fizikov se gledališko znanstveni politični eksperiment z razkrivanjem sestavlja in hkrati razgrajuje. Vdor realnega je pri Brechtu vpisan v potujitveni efekt, pri Fizikih v uprizoritvi Matjaža Bergerja in Slovenskega mladinskega gledališča pa sta to začetek s postmodernističnim vodilom anything goes in na koncu ovca, Dolly, produkt in žrtev znanosti. (…) Zgodba, ki jo s kriminalnimi razsežnostmi pletejo trije Fiziki v psihiatrični bolnišnici, preplete dvome o avtonomiji znanosti, ne dvomi v njeno zlorabo, ameriški 11. september, padec zidu, večni užitek vladanja. Resničnost, kot jo narekuje Dürrenmatt, igralci vzdržijo in premagajo. Tudi v maniri Brechta.

Jedrt Jež



Slovenske novice

22. 1. 2004

Črni humor Fizikov avtorja Friedricha Dürrenmatta režiser Matjaž Berger, razen duhovitih komentarjev Metafizika 1 (Uroš Maček) in Metafizika 2 (Niko Goršič), podredi izčiščeni vizualni podobi ter jasni obsodbi terorja politike nad humanostjo. Usode treh znamenitih fizikov, ki so živeli v različnih časih, svet norosti pa jih poveže v enega enotnega, Newtona (Željko Hrs), Einsteina (Ivan Rupnik) in Moebiusa (Pavle Ravnohrib), sklene jasna in nedvoumna scena, v kateri se za nastali brezizhodni položaj obtoži veliki dolar, torej zemljo gospoda osvajalca Busha.

A. J.

There are no shows yet.