Kritike


Radio Slovenija

29. 9. 2005

Na vprašanje, kje iskati resnico o človeku, ki je imel hudo okrvavljene roke, hkrati pa se njegov lik danes prodaja boljše kot coca-cola, ponuja včerajšnja predstava odgovor v nizu številnih prizorov tako iz časov, ko se je Che skupaj s Castrom boril v revoluciji, kot tudi iz sedanjosti, ko se o njem pogovarjata njegova otroka ali se o njem prepirajo sodobni mladci kjerkoli po svetu. Prizore uvajajo zatemnitve z različnimi vrstami glasbe, kraj in čas definirajo projicirani napisi v ozadju odra. Presenetljiva je scenografija Tomaža Štrucla in Sandija Mikluža, sestavljena iz nekakšnih na tla pritrjenih žimnic, ki po potrebi spreminjajo svojo funkcijo in dajejo skupaj s svetlobnimi efekti ton odrski atmosferi. Maloštevilni igralci so se prepričljivo levili iz vloge v vlogo, tako je bila Draga Potočnjak živčna Chejeva hči, v drugem prizoru njegova prevarana žena ali pa novodobna zagovornica. Ivan Rupnik je bil Castro ali pa nič kaj zavzeti sodnik. Izjema je bil Sebastijan Cavazza kot Che Guevara. Če zanemarimo zunanjo podobnost z likom, gre posebno pozornost posvetiti tisti plasti, ki jo je Sebastijan Cavazza izmojstril na odru in ki je morda žarela iz Cheja Guevare. Fanatičnost revolucionarja, ki gre, sledeč svoji ideji, do konca, hkrati pa ranljivost, občutljivost, mehkoba duše ljubečega človeka.

Tadeja Krečič

There are no shows yet.