Kritike


Radio Slovenija

28. 12. 2002

Kuhinja, na prvi pogled nič kaj vzvišen ali poetičen kraj, dobi na odru pomene, ki ji jih sicer ne bi pripisovali. Postane univerzum, v katerem je mogoče vse, in prav o tem je govorila sinočnja predstava Zrno soli. Olga Kacjan je v kuhinji. To je zaprt svet brez vrat, iz katerega igralka nikdar ne izstopi, nikdar zares, kajti prek besedil, s katerimi komunicira sama s sabo, s predmeti in lesenim možicem, je vsak čas tu in nekje drugje, v nekem drugem svetu, na primer Toma Sawyerja, Penelope, Frana Milčinskega - Ježka, Pike Nogavičke, Vincenta van Gogha, Olgine babice Milke in še in še drugih. Igralka uprizarja dialog z avtorji oziroma njihovimi junaki, ki so tako ali drugače del njenega življenja. V tem smislu je Zrno soli avtobiografska odrska pripoved. Ta v ozadju, v podtonu, za komičnostjo in smešnostjo situacij in besedil skriva žalost, če ne tragičnost, in daje slutiti, da je ženska, o kateri ne vemo ničesar razen tega, kdo je, del njenega fiktivnega obnebja, metafora za sleherno človeško samoto, ki se lahko vsak čas spremeni v osamljenost. Olga Kacjan je izvrstna igralka. Svoj solo je odigrala zavzeto prevzeto s preigravanjem vseh čustvenih stanj od smeha do žalosti, od jeze do zamišljenosti, melanholičnosti, resigniranosti. Igra je največji adut Zrna soli, predstave, ki bo verjetno pritegnila v gledališče prenekaterega gledalca.

Tadeja Krečič



Finance

7. 1. 2003

Zrno soli je avtobiografska zgodba, ki pa kot gradivo ne uporablja lastnih resničnih zgodb, temveč biografske izseke in dogodke številnih filmskih, glasbenih, literarnih in drugih medijskih junakov. Olga Kacjan z njimi komunicira, jim peče, kuha, lika, za njih pospravlja in se za njih tudi oblači. Meja med fikcijo in resničnostjo vsaj zanjo dejansko ne obstaja, junaki so ves čas tukaj in zdaj. Liki, s katerimi preživi večino dneva, obsojenega na kuhinjski prostor, ji skromno enolično dogajanje popestrijo in olajšajo. Predvsem pa se tihotapijo v njeno zavest z nalogo, da ji pomagajo pregnati izoliranost, ki jo prinaša samotarsko življenje. Če jih ne pokliče ona, pridejo sami. (…)

Spodnja dvorana Slovenskega mladinskega gledališča se tako za dobro uro spremeni v skromno kuhinjo bogatih dišav in sočnih vonjav. V realnem času se pred nami cvre, kuha, pere, lika. Pečeno čebulo zamenja vonj sveže zlikanega perila, ki ga odpihnejo ravnokar pečeni kruhovi hlebčki. Med sekljanje zelja, kranjske klobase in fižol se elegantno vrivajo filmske podobe, projicirane na okensko ozadje ali polico z začimbami. Filmski jezik se na trenutke staplja z gledališkim in ga nadgrajuje. Realni, filmski in gledališki časi, načini in pogledi zaživijo skupaj. So povsem enakopravno združeni v domišljijskem svetu glavne in edine junakinje. Rezultat pa je kljub temu jasen in nedvoumen. Zrno soli je še vedno predvsem gledališče. Je (v) živo, za razkrivanje resnice pa vešče uporablja vse mogoče metode gledališke laži.

Andrej Jaklič



Dnevnik

6. 1. 2003

Predstavo (…) odlikuje suveren nastop Olge Kacjan, ki preigrava različna razpoloženja od otroške razposajenosti do melanholičnega premišljevanja, predvsem pa premišljeno režijsko vodstvo Varje Močnik, ki je v uprizoritvi na pretanjen način premestila raven fikcije in realnosti ter z domiselnimi rešitvami, kot je projekcija kuhinjskih potrebščin, ki med predstavo služijo kot ekran za vizualizacijo igralkinih fiktivnih sprehodov, predstavi dodala svojstveno režijsko noto (…).

Katja Praznik

There are no shows yet.