Kritike


Dnevnik

12. 2. 1997

Kaj bi ovinkarili, kar naravnost povejmo, da smo predsinočnjim v spodnji dvorani SMG gledali eno najbolj inteligentnih in duhovitih predstav za otroke, kar jih je v zadnjem času zraslo na slovenskih odrih! Očarljiva gledališka pravljica, v kateri se vse vrti okrog majhnih otrok in njihovih velikih strahov, je resnično zavidljiv dosežek. Odlikujejo jo skrajno domišljena in nepretenciozna režija, izostren avtorski posluh za skrivna dogajanja znotraj meja bujne otroške domišljije, prefinjeno komični nastopi vseh treh sodelujočih igralcev, zabavna in lahkotna glasba ter do vseh skrajnosti dognana kostumska in scenska podoba. (...) Gledališka predstava, ki s pomočjo na videz skromnih, a izrazito funkcionalnih in tudi maksimalno izkoriščenih odrskih sredstev na odru oživlja komične like ptičjih pošasti z ostrimi kljuni in okroglimi trebuščki, pri čemer jih skrbno vpleta v gosto domišljijsko tkivo Rozmanovih pesmi, brez težav nagovarja tako otroke kot njihove starše. Ogledati si jo vsekakor morajo oboji. Saj tudi starši vse prepogosto pozabljajo, da je strah na sredi votel, okrog pa ga sploh ni ...

Petra Pogorevc



Radio Slovenija

10. 2. 1997

Trije igralci na odru preganjajo tisti vsakdanji in povsem nepotrebni strah z duhovitimi songi, komičnimi, čeprav na trenutke strašljivimi, in burleskno koreografijo. V zgodbo je smiselno vključen tudi gibljivo-negibljivi film, s katerim je ponazorjena osnovna in za sicer preprosto uprizoritev najzahtevnejša zgodba. Predstava je zaradi komičnosti in vsebinske barvitosti namenjena najmlajšim gledalcem in seveda vsem tistim, ki s strahom še niso obračunali.

Barbara Lemeš



Delo

13. 2. 1997

Dario Varga se je odločil za intimno in miniaturno, tako rekoč komorno uprizoritev, ki sloni predvsem na besedilu, rozmanovskih duhovito rimanih songih in manj na blišču koreografiranih mizanscenskih elementov, kar je sicer raven, ki v predstavah za otroke velikokrat prevladuje. To seveda ne pomeni, da gre za predstavo asketske podobe. Ta je le domišljeno minimalizirana, reducirana na eno samo večjo scensko »pomoč« – veliko kovinsko jajce, ki skozi predstavo doživlja številne funkcijske spremembe, od stranišča do filmskega platna. V tem svetu se potem preganjata Dario Varga in Matej Recer, enkrat kot nagajivi in drugič kot strašni ptičasti pošasti, potem kot prijazni pravljični bitji, pa tudi kot pripovedovalca »strašljivih« zgodb in njihova junaka obenem.

Ženja Leiler

There are no shows yet.