Kritike


Nedelo

21. 9. 2008

Vihar navdušil Maribor


Režiser Vito Taufer (…) je pripravil spektakelsko različico Shakespearovega zadnjega dramskega dela, inovativno tako po prevodu (Andrej Rozman Roza) kot scenografiji (Janez Janša) in glasbi (Andrej Goričar). Rezultat tega sodelovanja je osupljiva predstava, ki z zunanjo formo navidezne magične komedije in neobvezne kabaretske strukture razkriva temeljne univerzalne dileme Shakespearovega in seveda predvsem našega obdobja.

Peter Rak



Nedelo

5. 10. 2008
Pravljica iz sanj in realnosti

V »največji gledališki koprodukciji v zgodovini profesionalnih gledališč na osi Maribor–Ljubljana–Trst«, kakor jo je nedavno predstavil direktor Cankarjevega doma Mitja Rotovnik, pod briljantno režisersko paličico Vita Tauferja združeno nastopajo igralci treh gledaliških ansamblov v družbi baletnikov. Zgodba s pravljičnim navdihom in pozitivnim nabojem se dogaja na čarobnem otoku, kjer se prepletajo sanje in realnost, preteklost in sedanjost, staro in novo, nazadnjaško in napredno, človeške slabosti in vrline, svoboda in ujetost. Odlično, malce nagajivo prevedeno besedilo, ki vse to pričara, interpretirajo člani treh največjih gledaliških ansamblov ob spremljavi glasbe, ki jo v živo na klavirju igra sam skladatelj Andrej Goričar, in ob presenetljivo preprosti, a izjemno učinkoviti in tehnološko dovršeni scenografiji in kostumografiji Janeza Janše ter temu ustrezno oblikovanimi in usmerjenimi svetlobnimi žarki pod taktirko Stefana Pfeistlingerja.

Vilma Prezelj



Večer

25. 9. 2008
Neuresničen sen

Res, burka mestoma perfektno uspe (pijanski ekipi in ekipi samozvanih oblastnikov) tudi v Viharju. Prav tako režiserju ni zmanjkalo občutka za moderni vodvil in v sanjskem Viharju imajo plesni in pevski vložki najbrž še večjo »domovinsko pravico«, kot so jo imeli v kakšni od njegovih zadnjih predstav. Tudi prefinjen občutek za vdor sodobnih profanosti najde najboljša možna mesta, eksplicitne »sanje znotraj sanj«, ples nimf in žanjcev, izgledajo kot slow motion posnetek kakšne povprečno slaboumne reklame za znižanje cen prehrambenim izdelkom v supermarketih. Tudi najdemo redko tako dobre ekipne akcijske prizore, kot je uvodna demonstracija viharnega dogajanja na ladji (koreograf Branko Potočan), in živa glasbena spremljava (Andrej Goričar, tudi avtor glasbe) je redko tako umestna.

Petra Vidali



Delo

23. 9. 2008
Popolna iluzija

Še posebno pa se zdi Vihar v režiji Vita Tauferja idealna paradigma današnjega sveta. Ne gre zgolj za iluzijo, za virtualno, temveč za simulacijo iluzije, za simulacijo virtualnega, in to v veliki formi. Ne v okvirih toliko napovedovanega spektakla, spektakel bi seveda projektu podelil zgolj status predstave, vse je natančno dozirano in narejeno z distanco, ki izjemno spretno krmari med vzvišeno, alegorično zgodbo in popolno travestijo, ne da bi se tehtnica odločilno nagnila na eno ali drugo stran. […] Taufer se je uspešno izognil paradigmi sodobnega gledališča in umetnosti nasploh, namreč da je umetnost samozadosten, zapleteno kodificiran sistem, katere odnos do zunanjega sveta se skrči na prezir do tistih, ki je ne »razumejo«. V tem Viharju, ki je nekakšen tornado, ki nas posrka vse kot Alico in nas izpljune v čudežni deželi, ni kaj razumeti, pravljičnost je enako oziroma še bolj realna ali celo hiperrealna od realnosti same, v projektu ni nobenega eksplicitnega presežnega označevalca, ki bi nas neposredno napeljeval k iskanju vzporednic z »zunanjim« svetom, iluzija je popolna. Halucinantnost virtualnega in resničnostni šov se pravzaprav začne, ko se spusti zavesa in se v garderobi prerivamo za plašče med drugimi in drugačnimi Prosperi, Ferdinandi, Sebastijani in Adriani, medtem ko je Arielov ali Junon žalibog bolj malo.

Peter Rak

There are no shows yet.