Kritike


Delo

9. 3. 2004

»Perfekcionizem in pretirana teatralnost sta smrt za gledališče,« je nekje zapisal Ionesco in dodal še besedo o pravi meri nerodnosti, ki da jo mora vsebovati teater po njegovem okusu. Učna ura (…) bi bila Ionescu – vsaj do neke mere – zagotovo všeč. Vito Taufer (…) jo namreč postavlja v atmosfersko močno zaznamovan prostor (pozni poletni popoldan, nemara nekje v Mariboru, meščanska soba je polna skorajda naturalističnih detajlov, ki pa po potrebi pokažejo svoja rebra) in s pridihom ljudske igre. Ta odločitev je premišljena in utemeljena: teater absurda, kakršnega uprizarja Ionesco v Učni uri, danes gledamo že kot povsem domačo, ljudsko igro, in njegov humor je kljub vsem »črnim« in metafizičnim zastavkom že dodobra benigen, zgolj naiven; nadalje imamo tudi pri nas že določeno zgodovino uprizarjanja Ionesca in Učne ure, hkrati pa je ta odločitev rezultat Tauferjeve že znane in uspešne strategije »deabsurdizacije« besedil teatra absurda (…). Taufer gre tokrat še dlje: predlogo uprizori celo kot woodovsko parafrazo, torej kot igro z mnogimi (drugače od Eda Wooda, »najslabšega filmskega režiserja vseh časov«, namernimi) spodrsljaji, napakami, nerodnostmi in zasilnostmi, kar pride najlepše do izraza v odločilnem trenutku igre, profesorjevem umoru učenke. (…) Pred nami (je) zabavna komična drama, ki jo Taufer z atmosferskimi odtenki, glasbenimi poudarki, zlasti pa skozi igro treh protagonistov obrne v grozljivko ali srhljivko , ki se – skupaj s primerno dozo distance – močno približa groteski. To je nenavadna, a učinkovita pot do tako rekoč »idealnega« žanra za uprizarjanje Ionesca, ki je hkrati blizu tudi sodobnemu občinstvu sveta kot nenehne simulacije oz. poudarjene igre (…).

Blaž Lukan



TV Slovenija

11. 3. 2004

Za vse, ki vam je blizu Ionesco in njegov absurdni humor, bo ta komična drama, kot jo s premišljenim izborom igralcev postavlja Vito Taufer, gotovo v velik užitek. Tako kot gledališče vedno znova preverja samo sebe, tako tudi Vito Taufer, ki v zadnjih letih pobira lovorike tako na festivalih komedije kot drame, preizkuša in prenavlja izrazno moč in gledališke forme. Vedno znova preseneča. (…) Igralci v tipiziranih Ionescovih likih so prepričljivi. Disciplinirani Ivo Godnič, Janja Majzelj odlično obvlada gestično in pantomimično igro s pridihom erotične izzivalnosti in Maruša Geymayer-Oblak kot pomočnica, ki že vse od začetka ve, kako se bo igra končala. Uprizoritev, ki se giblje na robu norosti, zareže najgloblje prav v trenutkih molka in praznine, ko verbalna komunikacija izgubi svoj pomen.

Marjana Ravnjak



Večernji list, Hrvaška

4. 6. 2004

Taufer je krenil po povsem nepričakovani poti. Učno uro je zrežiral kot psihološko dramo, blago potisnjeno na rob duševne in družbene motnje. Rezultat je grozljiva soigra treh izjemnih igralcev, ki so iz sebe iztisnili poslednjo kapljico moči. Janja Majzelj osvaja z lepoto, izjemnim seksapilom, baletno kontrolo svojega telesa in tenkočutno ekspresijo, ki je proti koncu predstave vedno bolj pridušena. Ivan Godnič pa je, nasprotno, s svojo postavo in začetno plahostjo pridobil pozornost in simpatije občinstva, na koncu pa je skoraj demonsko razkrinkal družbeno dresuro, ki ji podrejamo svoje otroke. Maruša Geymayer-Oblak si je kot Služkinja vzela – in ga tudi dobila – ravno toliko prostora, kolikor je treba. Ravno vprašanje prave mere je tisto, kar Taufer dobro pozna in uporablja z lekarniško natančnostjo. Fascinantni sta tudi njegova scenografija in celotna likovna rešitev (na prizorišču je tudi živa zlata ribica v stekleni okrogli posodi). Prostor je hkrati tudi stanovanje in desakralizirana cerkev (…). Vsekakor je treba pohvaliti tudi lučnega mojstra, ki je Kerempuhovemu odru odprl nova obzorja. (…)

Želimir Ciglar

There are no shows yet.