Kritike


Delo

12. 2. 2002

Jarryjev Kralj Ubu ali Poljaki, klasična igra gledališča absurda, v katere svet nas nezmotljivo uvede že prva replika (»Srranje!«), je v Tauferjevi režiji neke vrste naslednica nekdanjega Tauferjevega ludističnega gledališča z grotesknimi primesmi, delno pa je na sledi tistemu, kar Taufer išče v svojih zadnjih režijah.

Ideja je zanimiva in dobro zastavljena (…). Ubujevski razvrat, uprizorjen na trenutke povsem dobesedno (potratno obmetavanje s hrano in nešteti nič kaj nežno markirani udarci), je uokvirjen s ceremonialnim oz. protokolarnim dogajanjem, ki v uprizoritev prihaja od zunaj. Njegova poanta je naslednja: kaotičen, osiromašen, samozadovoljen in zagaten svet »sredice«, ki ni več »poljski« (seveda je bila tudi pri Jarryju Poljska samo metafora), temveč povsem naš, je v resnici neskrupulozna oblastniška igra z vsem, kar ji je podložno, do kraja absurdna in dekadentna norost »poljske« kamarile se vselej nezmotljivo odvija v lasten prid in na tuj račun. Po popolni »sprdačini« tako praviloma nastopi trenutek, ko livrirani lakaj postreže burkežem s svežo penino in bogato obloženim pladnjem, ali z drugimi besedami: svet, ki razpada, velikih (političnih) duhov ne moti, da ne bi nadaljevali s svojim trimalhionskimi slavji, pa čeprav za ceno popolnega propada. (…)

Janez Škof je rojeni kralj Ubu, zmes perverznega in infantilnega »demona«, ki izgovarja Jarryjeve replike, kakor bi jih ta pisal njemu na kožo oz. kot bi jih sproti improviziral, vselej v skladu z ne do konca predvidljivimi situacijami (pomembno vlogo v uprizoritvi ima animacija občinstva), prijazno burkaško, a tudi nasilno in nevarno, v nekakšnem postmodernem artaudovskem zagonu (…).

Blaž Lukan



Polet

14. 2. 2002

Že to, da je Alfred Jarry po trditvah nekaterih v drami Kralj Ubu samo zamenjal imena in se razglasil za avtorja, je posebna reciklaža. Nekaj podobnega počenjajo režiserji, ko črke na papirju gnetejo v dejanja na odru. (…) Tokrat je na vrsti Vito Taufer, človek, ki mu je recikliranje kot znamenje igrivosti, duhovitosti in radoživosti praktično v krvi. Kot interpret priljubljenega besedila v svežem prevodu Primoža Viteza se ne dobrika občinstvu in ne popušča pritiskom, ki jih prinašajo predvidljivi dobičkarski hitiči. Ve, da je luč skozi gledališki tunel komunikacija, da je smeh čustvo in da je adrenalin za možgane obilica modrosti in lucidnosti. Njegov Kralj Ubu ima vse to. (…) Da je svet resnično teater, se izkaže, ko se odrska izmišljija preseli v parter in gledalce v igro vpreže kot navadne marionete. Prepriča jih, da vpijejo, ploskajo, se izpostavljajo in grebejo za namišljene zlate krožnike. Pred Ubujevim hedonizmom in neskončno lakomnostjo resnično padejo na kolena. To je trenutek, na katerem stoji vsa predstava. Pokaže nam, kje pravzaprav smo. Na vseh štirih klečimo pred užitkom in mu ližemo prstke. Vsi smo perverzni cirkusanti. Jaz in on in ti.

Takšna je tudi dramaturgija današnjega časa, ki se še kako zrcali in odseva v predstavi. Je urejeno kaotična, nepredvidljiva v svoji predvidljivosti in predvsem popolna. Najprej je ritmično navita, pozneje vse bolj dolgočasna. A to je le trenutek pred vnovičnim sunkom, ki vedno hoče biti zadnji, najmočnejši in najslajši. Pa še nekaj je na tem Ubuju. Pokaže, da življenje ni kompaktna zgodba, premica v neskončnost, ampak improvizacija, bolj kot fakt poteza kaosa. Potrdi, da je v tvojih rokah hkrati vse in nič. In da je megalomanija pogoj, ne bolezen. (…) Ubu je svež, zloščen, drzen, ošaben, nesramen, neposreden in pljuvaški.

Andrej Jaklič



Hrvatski radio Zagreb

februar 2002

Režiser Vito Taufer nam je tudi tokrat priredil pravo malo gostijo estetskega užitka, polno nebrzdane svobodne igre, v kateri na glavo postavljene tragične nesreče nekega kralja niso videti prav nič resno. Seveda je Kralj Ubu daleč od komedije in zunaj politike; to je pogled na stvari, kakor bi jih videli otroci v razposajeni igri, ki zanemarja dejstva, družbena pravila in zakone težnosti. Samo takrat, ko ljudje postanejo lutke, dogodki pa znaki, lahko družbena Resničnost postane absurd, absurd pa Resničnost, in samo tako lahko svoboda duha nadomesti mrtvilo, laž in dolgočasje. Zato v tej predstavi glave letijo na vse strani, ena grozodejstva nadomeščajo druga, igralci se dobesedno prenažirajo in obmetavajo s hrano, ne da bi se v tej igri, kjer je meja med igralci in občinstvom že na začetku izginila, kdo kaj posebno razburjal, saj so tako prvi kot drugi dojeli, da lahko, osvobojeni družbenih pravil, na ta svet gledajo z višin virtualne svobode, kjer je vse láhko in dopustno. V tem seveda prednjači igralec Janez Škof, ki mu kot kralju Ubuju ni nič prepovedano: niti pomazanemu s hrano in mokremu od vina sprehajati se med gledalci, jih ščipati in nadirati, niti nagovarjati jih, naj pridejo na oder, niti neodgovorno siplje grde besede. (…) Kralj Ubu SMG je nastal iz obilja duha, razkošne estetike in pozitivne energije, ki bo še naprej rasla, in zato ga je treba videti.

Bojan Munjin



TV Slovenija

11. 2. 2002

Tauferjev Ubu, v naslovni vlogi z že preverjenim odličnim komikom Janezom Škofom kot spontano infantilnim atom Ubujem, zaživi predvsem znotraj polja gledališkega. V svežem in tekočem prevodu Primoža Viteza Jarryjeva predloga služi kot provokativna, fantastična in nadrealistična osnova duhovitim igralskim preigravanjem. (…) V gledaliških mejah svobodna in zelo komunikativna predstava, ob kateri se bo zabavalo staro in mlado (…), predvsem zaradi iskrivosti, spontanosti in otroške atmosfere, ki jo prinaša Ubu in njegovi direktni skoki med občinstvo.

Marjana Ravnjak



Dnevnik

11. 2. 2002

Bistvena značilnost uprizoritve je ta, da v zgodbi o bizarni druščini »ubujevcev« ne skuša iskati vzporednic v aktualni zunajgledališki stvarnosti. Svoj (…) prekucuški aganžma namreč omeji na področje gledališkega »narobe sveta«, neke vrste igrivega »anti-gledališča«, v katerem meje in zakone mogočega na odru sproti vzpostavljajo in ukinjajo nastopajoči igralci.

Tisto, kar njihove igralske ekshibicije najbolj približa horizontu Jarryjeve pisave, je vsekakor zabavljivo prostodušna infantilnost, s katero ata Ubu in njegovi razsajajo po odru in avditoriju (…). Burkaško znižani prikazi raznovrstnih absurdnih položajev in likov (…); pa vrtoglavo zaporedje značilnih burlesknih »gagov«, ki jim glasbeno ozadje duhovito priskrbi v živo izvajana glasba Erika Satieja in Igorja Leonardija … Da o namenoma okorno koreografiranih songih, srčkanih intervencijah kakšnega medveda ali krokodila, obmetavanju s hrano in »svinjanju« pripravno belih sten na odru niti ne govorimo. Tudi energična vojska nastopajočih igralcev, ki ji poveljujeta ata Ubu v radoživi pootročeni interpretaciji Janeza Škofa ter jezikava in gibčna vrtavka mama Ubu v pobalinsko bojeviti interpretaciji Rosane Hribar, ob tovrstnih nalogah ne samo očitno uživa, temveč ji uspeva v dvorani zbuditi tudi gromke in spontane salve smeha.

Petra Pogorevc



Radio Slovenija 1

9. 2. 2002

Zgodbo, polno grotesknih situacij, Vito Taufer gradi na odprtem načinu igre, ki spominja na otroško razigranost in neposrednost. Obmetavanje in mazanje s hrano, polivanje s pijačo, zasmehovanje in izzivanje občinstva so običajni načini prikazovanja gnilega političnega in družbenega sistema, v katerem vladata pohlep in želja po moči. V duhu srhljive komike so se skozi sceno, ki v detajlih spominja na pustni ples, in enostavnih kostumih – oboje je iz fundusa gledališča izbral Vito Taufer – v zločeste junake prelevili Janez Škof, Rosana Hribar, Dario Varga, Sebastijan Cavazza, Nataša Sultanova, Uroš Maček in drugi. V čar provokativnosti in neotesane predrznosti Jarryjeve igre kot sestavni del vstopa tudi glasba Erika Satieja, ki jo v živo izvaja pianist Bojan Gorišek.

Aleksandra Gruden



Vjesnik

12. 6. 2002

Za Vita Tauferja je provokativna dramska predloga Alfreda Jarryja, ki je šokirala javnost osemdesetih let 19. stoletja, okrutna pravljica, ki priča o nevrotični površnosti naše sodobnosti. Ni omejena zgolj na oder, temveč vstopa v avditorij in se spreminja v zlovešč ples bolnega časa, pred katerim ni varen nihče. Jarryjevi junaki so groteskne lutke komičnega videza, ki jih zaposlujejo zgolj in samo boj za oblast ter najbolj prvinski nagoni. V Tauferjevi predstavi (…) se ves čas jé, pretepa, poliva in pljuva po odru, vse to pa se dogaja v linearnem ritmu s premaknjenim središčem. (…) Slovenski igralci (…) so pri prikazovanju Jarryjevih in Tauferjevih odrskih marionet pokazali zavidljivo koncentracijo in energijo. Gre za predstavo, ki med gledalstvom zbuja različne reakcije (v razponu od navdušenja do negodovanja), vendar pa je njen gledališki pogum v prevajanju Jarryjevih odrskih zapisov v transparentne znake »zapeljivega« razsula našega zmedenega časa nesporen.

Dubravka Vrgoč



La Jornada, Bogota, Kolumbija

25. 3. 2002

Tiranija, zloraba oblasti, lakomnost in izdajstvo so področja, na katera vstopi uprizoritev slovenskega režiserja Vita Tauferja.

V Bogoti smo videli veliko več kot zgolj zadovoljivo postavitev s svetom paradoksov obdanega klasično-antiklasičnega Kralja Ubuja Alfreda Jarryja v izvedbi Slovenskega mladinskega gledališča. (…) Med bogotskim gledalstvom je uprizoritvi uspelo prebuditi najrazličnejša in včasih nasprotujoča si čustva. (…)

V dveh urah je predstava navzoče v lepem Teatru Colón v stari mestni četrti La Candelaria popeljala v različne pokrajine refleksije o »zunanji« problematiki drame: tiraniji, zlorabi oblasti, lakomnosti, izdajstvu.

Pa tudi v vznemirljive dele psihe – po zaslugi cinizma, požrešnosti in drugega pretiravanja odrskih likov, ki so vpili na občinstvo, ga tepli in pozivali k sodelovanju v državnem udaru. Tako imenovana četrta stena se je zrušila v prah.

Arturo Jiménez Enviado



El tiempo

22. 3. 2002

Predstava je utelešenje pretiravanja in nezmernosti. Oder se polagoma spreminja v resnično in imaginarno smetišče, ki ga tepta in pretresa enajst oseb, med njimi sta dve središče zgodbe in razlog zanjo: kralj Ubu in mama Ubu, dve jasno definirani in antagonistični podobi in osebnosti. On, neumnež in ignorant, lutka v rokah banalnosti in (njene) prekanjenosti. Postavitev to izrazi tako, da položi težo gledališkega komada na igro Rosane Hribar; njena podoba je tista, ki prevlada nad ostalimi.

Oba lika zasmrajata, se zatikata v grlu, se naslajata nad obiljem in se veselita tuje nesreče, ne da bi se pri tem zavedala, kakšna bednika sta v resnici.

Skopuški kralj, lakomna kraljica, simbola dekadentnih držav, nepravičnih družb, sta s svojega prestola pošteno nasmejala bolj s svojimi nespodobnostmi kot z absurdno realnostjo svoje večne zgodbe.

Olga Marín Arango

There are no shows yet.