Kritike


Pobjeda, Črna gora

11. 7. 2001

To je ena od najboljših uprizoritev Čehova, kar smo jih videli. Jasno je, da je Tomi Janežič vstopil globoko v poetiko drame, z minimalnimi sredstvi strnil in povzel to delo v skorajda naravni luči, ob svečah, in z naravno igro, ki se ne razlikuje od življenja samega. Brez patetike, brez »šmire«, kot smo ju vajeni na naših odrih, z globoko življenjskostjo junakov Čehova (…). Čeprav je bila drama za naše razmere dolga, je izbrano gledališko občinstvo ostalo pozno v noč in spremljalo usode junakinj Irine, Maše in Olge. Po koncu so igralci doživeli prave ovacije. Občinstvo je stoje pozdravljalo izvajalce, ki so mu zaradi takega sprejema aplavz vrnili.

D. Cvijović



Slobodna Dalmacija, Hrvaška

30. 7. 2001

Odločilen dejavnik te slovenske predstave je zagotovo režijski postopek Tomija Janežiča. Režiser se je na samem začetku podal v izredno tvegan pogovor s Čehovom, saj se je odločil za usodno počasnost kot osnovno značilnost svetovnega nazora, ki se mu je približal z najglobljim spoštovanjem. Pavze so nabite s kontekstom, ki prekaša moč izgovorjenega, tako da se pozornost osredotoči na molk in v njem zasluti presunljive vsebine. (…) Uresničuje se torej vizija nekakšne življenjskosti, ki tli na oddaljenem robu, pa kljub temu postane neverjetno blizu in ganljiva.

Anatolij Kudrjavcev



Vjesnik, Hrvaška

31. 7. 2001

V loku enega stoletja se ni spremenilo skoraj nič bistvenega – sporočajo izvajalci in avtorji predstave. Stavki, ki jih izgovarjajo v Dioklecijanovih kleteh, zvenijo kot stavki, ki jih vsak dan poslušamo ali pa jih v trenutkih izgubljenosti celo sami izgovarjamo. To, kar nas osvoji v tej izvedbi, je prav način, kako so te besede izgovorjene in zaradi katerega postane meja med resničnostjo in fikcijo nevidna. Moderni realizem Antona Pavloviča Čehova je Tomi Janežič s poetiko odrskega verizma izvrstno prevedel v sodoben gledališki jezik, pri čemer se ni skrival za splošnostmi in za že izrabljenimi uspešnimi interpretacijami velikega ruskega dramskega klasika.

Dubravka Vrgoč



Dnevnik

17. 7. 2001

Kar štiri ure trajajoča predstava je v prepoznavnem »verizmu«, v katerega je režiser potopil svoje igralce, podčrtala čehovljansko brezupno odtekanje časa. Janežičevemu principu dela z igralci, njegovemu neumornemu raziskovanju umetnosti igre se zdi Čehovova dramatika pisana na kožo. (…) Igralci so prostor znali napolniti in obvladati z mnogimi drobnimi zasebnostmi, ki so gledalčevo pozornost selile z enega konca odra na drugega, in je bilo vselej zanimivo opazovati navidez nepomembne detajle: ostarelega Čebutikina, ki bere časopise v cirilici, pitje čaja, igranje šaha … Vsi ti drobni detajli, bežni pogledi kot spontani, popolnoma naravni in sproščeno zasebni odzivi so iz gledalcev izvabili tudi nasmeške – v drobnih malenkostih smo se dejansko prepoznali vsi. Način igre, mala opravila, »brkljanja« so dajala vtis, da se ves čas nekaj, celo mnogo dogaja, v resnici pa so pred nami dobesedno ustavljali čas. Na tak način so Čehovove replike izzvenele še bolj plastično in še bolj tragično, na ta način so se na novo izrisala in celo aktualizirala zapletena razmerja in značaji Čehovovih junakov, ki se bridko dolgočasijo v podeželskem mestu in hrepenijo po Moskvi. (…) Tudi vsa glasba, ki jo slišimo v predstavi, je odpeta ali odbrenkana neposredno na odru. Videli smo štirinajst igralskih kreacij, ki so prepričale vsaka posebej – prav vsi, tudi redkobesedna služinčad, so odigrali izrazito pomembne vloge pri risanju Čehovovega mozaika sveta, ki neustavljivo izginja.

Amelia Kraigher



Delo

2. 10. 2001

Odnosi so prava vsebina Janežičeve režije in njihova Resničnost na odru ustvarja življenje »kot tako«. Liki in medsebojna razmerja ter njihov potek so »metodološka« sredstva njegovega naturalizma, ki pa se v Treh sestrah opazno nagiba v stilizacijo. Veliko stvari, o katerih je govor v izvirniku, na odru manjka, vendar tega ne pogrešamo, dokler specifično gostoto ozračja igre napolnjujejo avtentični odnosi. Taki trenutki so v uprizoritvi pogosti ...

Blaž Lukan



Novi list, Hrvaška

9. 5. 2002

Temeljno vrednoto predstave vsekakor predstavljajo do potankosti izbrušene igralske stvaritve, s pomočjo katerih je ob minimalni ekspresivnosti in brez česarkoli odvečnega prišla na dan psihološka dimenzija besedila A. P. Čehova. (…) Igralci so besedilo, v katerem je posebna pozornost posvečena vrednosti izgovorjene besede, podajali skoraj povsem enakomerno, ne da bi se kdaj ujeli v past pretiranega dramatiziranja ali patetike. Prav iz njihove neverjetne zbranosti in skoncentriranosti na vlogo izhaja skoraj sakralna lepota te predstave, v kateri imata beseda in tišina enakovreden pomen. (…) Morda je, bolj kot je to do zdaj veljalo za druga odrska videnja tega dela, Janežič svoje Tri sestre uspel postaviti v okvire realnega življenja, s čimer je dosegel tudi večjo možnost vživljanja ter identifikacije gledalcev z liki in njihovimi usodami.

Kim Cuculić



Blic, Srbija

1. 3. 2003

Pred nekaj dnevi sem videl enega najboljših Čehovov v življenju. To je bila predstava Tri sestre mladega režiserja Tomija Janežiča. Skupaj z igralci smo bili na Velikem odru Centra Sava. Zdi se mi, da je v tej predstavi uresničen ideal Stanislavskega in Nemirovič-Dančenka – absolutna realistična prepričljivost. Niti za en sam trenutek vidnih scenskih efektov. Svetlobe ravno toliko, da se vidi, glasu ravno toliko, da se sliši, ritma ravno prav, da se predstava čisto ne ustavi, čustev manj kot v življenju v podobnih okoliščinah. Kot rezultat pa impresivna predstava o tesnobi, o kateri so v zvezi s Čehovom napisane cele študije, polna pretanjenega humorja, pomešanega z melanholijo. In prav to iščejo generacije in generacije svetovnih režiserjev. Eden tistih, ki je to našel, je brez dvoma Tomi Janežič.

Jovan Ćirilov

There are no shows yet.