Kritike


Večer

28. 11. 2002

Zlasti pomembno je, da je občinstvo (bodisi strokovno, bodisi nepoznavalsko) priča izjemno sugestivni uprizoritvi, ki vrh vsega kar v več pogledih občutno odstopa od prejšnjih obredov. Ob nepogrešljivi vizualni, igralski in plesni oziroma koreografski sugestivnosti je predvsem nekako veliko bolj gledališka, na primer brez običajno številnih osvetljenih stenskih napisov (Noordung ipd.) ter scensko bistveno manj opaznimi mehatroničnimi pripomočki itn. Obred, »pospremljen« večinoma z udarno elektronsko glasbo, a tudi z nepozabnimi, bolj liričnimi (vokalnimi!) pasažami, poteka na prizorišču, ki se skozi niz ovalno odprtih pregrad razteza v dogajanjsko globino. (…) Vsekakor gre za gledališko izredno sugestiven dogodek, ki ga je treba doživeti, znova spoznavajoč popolno predanost Živadinova umetnosti.

Uroš Smasek



Delo

27. 11. 2002

Supremat je novi v seriji »obredov poslavljanja«, ki jih v zadnjih letih opravlja atraktor Dragan Živadinov. Njegova (pod)naslovnika sta tokrat Neue slowenische Kunst in NSK, naslov seveda asociira na Malevičev slikarski suprematizem, izvirno inspiracijo Draganovega gledališkega dela, nekaj malega – in v povezavi z nekaterimi rekviziti v predstavi – pa je v njem tudi asociacije na »superavtomat« in vsakršno »čiščenje«, ki ga to omogoča.

Resnično, »globinsko« čiščenje v Suprematu poteka v polju umetnosti. Vera vanjo, kot jo izpričuje Dragan Živadinov, je popolna in sveta, uprizorjena s personalom in instrumentarijem ruskega formalizma, hkrati pa s sugestivnostjo, kakršno lahko najdemo, denimo, tudi v spominih Nadežde Mandelštam. V avtentiki, zagonu, silovitosti, neposrednosti in vznesenosti tiči prava moč Supremata. Pa seveda v njegovi gledališki podobi. Predstava je tako sama po sebi konstruktivistični stroj, v katerem tako besedilo (tukaj deluje bolj kot v nekaterih Draganovih prejšnjih obredih) kot mizanscena, v povezavi z vizualno in prostorsko opremo predstave (domišljeno v delavnici Dunje Zupančič s sodelavci) ter njenim zvokom (Kozma), učinkuje kot usklajen mehanizem, z nekaj prostega teka morda samo v zadnjem delu.

Vprašanje o umetnosti, ki ga zastavlja uprizoritev, pri Živadinovu ni samo stvar estetike, temveč zlasti filozofije eksistence in (njene) metafizike. Supremat je tako predstava o poslednjih rečeh, veri, smrti, koncu sveta in bogu (…).

(…) To je pozicija gledališkega ustvarjalca par excellence: manipulator in skušnjavec, prerok in mesija, demiurg in pokončevalec, predvsem pa človek, ki je s svojo umetnostjo – npr. s koncem Supremata, tik preden publiko nažene iz dvorane – sposoben pretresti tudi še tako skeptičnega gledalca.

Blaž Lukan



TV Slovenija

25. 11. 2002

Tokratno obredno slovo je izrazito čisto, estetizirano dejanje abstraktnega postdramskega gledališča, ki v realnem gledališkem prostoru vzpostavlja realni kozmos. Režiser, znan po tem, da spreminja svoje poglede na gledališče, ohranja spoj forme in čustvenega stanja kot jedro, ki določa njegovo gledališko umetnost. S pomočjo konstrukcije fragmentarnih misli se nizajo temeljna ontološka vprašanja o kozmični zavesti, doživljanju prostora in časa. Dragan Živadinov še vedno obožuje lepoto in verjame v to, da je tisto, kar misli, lepo. Vizualna podoba, scena in luč so fascinanten, dramski igralci pa v funkciji koncepta.

Marjana Ravnjak



Dnevnik

26. 11. 2002

Predstava torej deluje s stališča avantgarde kot spomin na dogodek in hkrati končno slovo. Citati in reciklirane izjave pomembnih ruskih avantgardistov, kot sta Vladimir Majakovski in Osip Mandelštam (ter njunih bolj ali manj oddaljenih sopotnikov), so umeščeni v poseben odrski prostor, omejen s tremi elipsastimi okviri. Gledališki oder tako z eliptično zamejitvijo in številnimi scenskimi znaki, pogosto krožne oblike, tvori številne pomene in aluzije, pravzaprav kar semiotični gozd, ki neposvečene zlahka prepušča v nemilosti iskanja prave poti. Krožne oblike, naseljene po celotni vizualni podobi predstave, med drugim nakazujejo tudi ničelno točko kot izhodišče za novo umetnost, v katero vstopa Živadinov s svojo »vakuumsko formulo«, v kateri je nič enako nič. Z njo, kot poudarja Živadinov, izstopa iz vseh grafov sveta in vstopa naravnost v subkvantni svet.

Katja Praznik



Mentor

december 2002

Uprizoritev, ki se doživlja kot Draganov gledališki manifest Umetnosti, kjer se izpod abstraktnih dimenzij zaznava intimna izpoved vere v umetnost kot samoedine substance sveta, njene religiozne razsežnosti oziroma božansko vzvišene ideje, ki je lahko vzporejana le še z Bogom ter v nenehni kontradikciji z življenjem in njegovimi nujnimi družbenopolitičnimi priveski, je kljub svoji značilni interpretativni neprepustnosti veličastna, očarljiva in zavezujoča apoteoza absolutne umetnosti izbranih.

Jasna Vombek

There are no shows yet.