Kritike


Naši razgledi

20. 3. 1996


Taufer se vrača k osnovnemu gledališkemu glosarju. Zanima ga nezavedno, ki se skriva za našimi čustvi, razmišljanjem, vedenjem, igranjem na odru. Vsak izmed šestih igralcev si je sam izbral masko, skozi katero in skozi njemu/njej lastna izrazna sredstva (glas, gib, ritem, mim, akrobacija, krik …) prihaja do svoje nezavedne resnice. Ne uporabljajo metode psihoanalize, to je metode prostih asociacij, ampak govorico telesa kot medij vizualizacije, zaznamovano z razmerjem celosti in parcialnosti. Samo realno nezavednega ostaja neizgovorjeno in soočijo se z besedami tišine. Ne gre za terapijo niti za dekonstrukcijo odrske iluzije z resnico nezavednega, ampak za premislek problema iluzije in resničnosti, ki pretresa sodobno gledališče. (…) Taufer z minimalnimi sredstvi govori o tišini, nezavednem igralca, nosilca predstave, nastanku gledališča in sveta. (…) Tišina ni zanikanje besede, jezika ali gledališča, ampak ugledališčenje besede.

Boris Pintar



Delo

1. 3. 1996


Tisto, kar osupne, je, da uprizoritev, ki primarno gradi na vzdušju – odmevajoč ambientalen zvok, od daleč podložen z zabrisanimi Mozartovimi klavirskimi partiturami ali bitjem srca, scenografija, ki postopoma odgrinja plast za plastjo brezkončne, skrivnostne globine, ter »zvočna« (papir, alufolija) kostumografija – sklene krog, v katerem je atmosfera nekakšnega prasveta, predmitološkega, še neoznačenega življenja zelo podobna postapokaliptični in posturbani atmosferi bladerunnerskih dimenzij.

Silence Silence Silence tako postavi gledališče pred sicer že velikokrat postavljeno vprašanje, namreč, ali je možno prenesti ta molk oziroma ali je možno prenesti Quignardovo misel, da »jezik nismo mi sami«. In odgovarja, da je prav ta rob eden najnevarnejših, najvznemirljivejših, pa tudi najbolj zavezujočih robov sodobnega gledališča. Govoriti pač ni mogoče brez molčanja. Brez soočanja s prostorom najbolj intimne (pra)tišine.

Ženja Leiler



Večernji list, Hrvaška

25. 6. 1996

»Bolj ko se manjša ugled besede, bolj raste ugled tišine,« (S. Sontag) je ena od misli, povezanih s to predstavo, ki na scenografiji gostje iz Velike Britanije, Rae Smith, v kostumih Alana Hranitelja, ob klavirskih fragmentih Mozarta ter s šesterico igralcev, ki s svojo popolno duhovno in telesno zavzetostjo vzbujajo primerjave s »svetostjo« gledališča Grotowskega – približno eno uro nepremično drži gledalce v napeti tišini največje zbranosti in gledališke vznemirjenosti.

Marija Grgičević



Vjesnik, Hrvaška

24. 6. 1996


Po načelih strukturalističnih in postrukturalističnih teorij je najnovejša Tauferjeva predstava radikalno iskanje smisla v zasičeni, kaotični stvarnosti. Po drugi strani pa predstavlja tudi drzno odrsko raziskovanje novih gledaliških postopkov. Pri odslikovanju naših notranjih stanj z učinkovitimi odrskimi podobami se režiser kot gledaliških izraznih sredstev poslužuje giba, mimike, glasov in tišine. Prav neznosni pritisk tišine je tisto, kar v tej impresivni izvedbi, ki je prekinila s konvencionalnim gledališkim izročilom, osvoji gledalce.

Dubravka Vrgoč



Politika, Beograd, Jugoslavija

4. 10. 1996


Silence Silence Silence vsakega gledalca popelje v čisto posebno stanje, v njega samega.

A. Peković



Večer, Makedonija

16. 10. 1996


Projekt Vita Tauferja Silence Silence Silence bi lahko poimenovali simfonija teles. To je gledališče z nekega drugega planeta, kjer govor teles razbije tišino in ustvarja fantazmagorične slike, s pomočjo katerih zaživimo fantastično potovanje v večnost, polno koprnenja, ljubezni in strahov, ki se jim ne moremo upreti. V tej predstavi je tišina na vse čute delovala kot hrup z največ decibeli in ustvarila neskončno lepo umetniško delo.

C. Zojčevska



O Estado de Săo Paulo, Brazilija

6. 9. 1996


S preprostimi elementi in popolno estetsko koherentnostjo je Slovensko mladinsko gledališče na 6. FIAC pripeljalo pravi primerek »revnega gledališča«. Ukvarja se z možnostmi, ki jih ponuja človeško telo, prezira izumetničeno scensko tehnologijo in noče ne tolažiti ne zabavati. Celo lepota, ki jo ponuja, ima grenak priokus ponavljanja in brezciljnosti.

Mariangela Alves de Lima



Dziennik Zachodni, Poljska

30. 6. 1997


Silence Silence Silence SMG iz Ljubljane je vizija človeka, ki je vtkan v naravne zakonitosti in v ogromno kozmično praznino, prikazana neverjetno slikovito, z izvrstno glasbeno nitjo in kompozicijo posameznih slik, čeprav oropana besedila …

Bielsko Biala



O Tempo, Brazilija

julij 1997


Če Vito Taufer predstave ne bi režiral tako mojstrsko, bi bila v nevarnosti, da praznino besede, ki ne pove ničesar več, le zamenja s praznino znakov. A odlično uporabljeni so ob sceni, zvočni podlagi in še zlasti briljantni osvetlitvi efekti le podlaga za to, kar bi se z največjo lahkoto izgubilo kot detajl: delo igralcev.

Israel do Vale



WAZ, Nemčija

oktober 1997


Gib zamrzne, izsuši se beseda, življenje postane tabló telesnih podob sanj in nočne more: Silence Silence Silence je težak, osupljivo lep prispevek Slovenskega mladinskega gledališča iz Ljubljane h »Gledališki pokrajini Postjugoslaviji« na prizorišču Theatra an der Ruhr.

Režiser Vito Taufer je postaje življenja prevedel v fantastične slike; v njihovi tišini in krikih, luči in barvi, predvsem pa ob varčni in hkrati neverjetno zgovorni govorici telesa postane vsaka beseda popolnoma odveč. Zaporedje slik – rojstvo, svet dela, vojna - je pravzaprav banalno. Vendar Taufer in ansambel uporabljata provokativno govorico simbolov, ki pušča prostor za več interpretacij; ustvarita atmosfero, nedeljivo gosto kot predivo sanj.



Neue Presse, Nemčija

15. 3. 1999


Čarobna scenografija: zdaj kamnita pokrajina iz pradavnine, zdaj predivo, iz katerega se mukoma osvobaja embrij. Nato spet mokra tema, kot v rudniku ali razpadajoči zgradbi. Kdor ne govori, mora veliko ponuditi očem; Slovensko mladinsko gledališče iz Ljubljane ponuja pravo izobilje. Šest igralcev molčé uprizarja pet podob, za katere se zdi, da se dogajajo mnogo pred našim štetjem – ali pa mnogo po njem. Zazvenijo vélike teme človeštva: rojstvo in smrt, vojna in nasilje, delo, strah, lepota. Od lepote nekaterih podob gledalca kar zaboli. Koncentrirani molk v parterju postane tako intenziven, da se nam zazdi, da dejansko slišimo strmenje.



El país, Madrid, Španija

3. 11. 1998


Silence Silence Silence je veliko več kot zgolj telesni izraz, je resnično plesno gledališče neizmerne plastične kompleksnosti in močne usmerjenosti v tisto, čemur pravimo notranja dogajanjska linija. Taufer pet prizorov, v katerih mora biti mišična napetost hkrati dialog in forma, strukturira tako, da doseže nenavadno ravnotežje in ganljivo plastično predstavnost. (…) Ekspresivno gledališče, močno zaznamovano z neoekspresionističnim plesom, usmerjeno v celostno umetnost, ki je tako resno kot globoko.

Roger Salas



Hoy Badajoz, Badajoz, Španija

5. 11. 1998


Absurd na sceni v najbolj čisti liniji od Ionesca ali Becketta (slednji je napisal delo z naslovom Silence). Predstava, o kateri govorimo, prikazuje človeka v samo-kontemplaciji pred vélikimi filozofskimi vprašanji, na katera ne najde odgovora. Človeško bitje samo, soočeno s kozmično tišino, z ničem, eksistencialnim absurdom. Idejo mojstrsko izrazi šest igralcev in igralk Slovenskega mladinskega gledališča, ki obvladujejo vse možnosti telesa: mišice, dih, izraz … in ki so zmožni stopiti se s sugestivno sceno in tako ustvariti kaotično in lepo celoto. Tihi zvoki, ojačani z odmevom, ki vznemirijo, pajkove mreže, stene, ki se podirajo … Sanjsko, irealno, nerazumljivo …

Svetlo-temni prizori v somraku, spretno izrisani s slikarsko oblikovano lučjo, užitek za čute, vseprežemajoč nemir. Ura, ko govorijo skrivnostni glasovi tišine. Neopisljivo. Da bi lahko verjel, moraš videti. Režiser Vito Taufer je trdno zasidrana vrednost evropskega gledališča, ne le zaradi vseh podeljenih mu nagrad, temveč tudi zato, ker v občinstvu zapusti globoko sled, ki jo je težko pozabiti. Genialno.

Leandro Pozas



Makedonía, Grčija

19. 5. 1999


Tišina – odsotnost besedila – je pustila svobodo dinamiki telesa, ki je z majhnimi, premišljenimi koraki hodilo po poti življenja; ki je črpalo moč iz atavističnih nagonov in z vzdihi, glasovi, kriki napolnilo vseskozi spreminjajočo se sceno – novo maternico, ki poraja občutke, presenečenja, ponavljanje, umetnost, smrt. Pretresljivo je približevanje jeziku telesa, od začetnih do povsem zaokroženih razvojnih stopenj njegove izrazne moči, ki usmerja oko v veličastne podrobnosti: krčenje mišic, izdihovanje, pokopavanje krika, preseganje teže, pretehtana uporaba skrajnosti, ki vodi v izbruh celovitega gibanja. Negibnost lahko skriva v sebi največjo napetost, dejavnost se lahko zgosti v en sam gib in tišina lahko napiše tisoč besed in jih združi v scenarij, ki v eni sami uri izrazi pot človeka na Zemlji.

María Papadopúlu



El norte, Mehika

22. 8. 1999


S podporo odlične osvetlitve in halucinantne scenografije je Taufer na sceni ustvaril domišljijski svet, v katerem so se stekali vsa človeška čustva, strasti in nagoni: nežnost, bolečina, obup, zadrževana jeza, nemoč. Kriki, vzdihi in šepetanja, poudarjeni z mogočnim odmevom, in izrazno bogata govorica telesa so zadostovali za posredovanje posebnega sporočila vsakemu gledalcu v avditoriju. (…) Taufer je dosegel svoj namen: ugledališčil je tišino in jo spremenil v poezijo.

Silvia Ruano



Jyllandsposten, Danska

6. 9. 1999


Še celo sam mojster Robert Wilson bi se moral zelo potruditi, da bi lahko naredil kaj takega kot ansambel Slovenskega mladinskega gledališča.

John Christiansen



Berlingske Tidende, Danska

6. 9. 1999


Režiser Vito Taufer je ustvaril predstavo, polno magije, resničnosti in bolečine.

Vibeke Wern



La Tribune, Le progrès, Francija

19. 3. 2000


Silence Silence Silence je poetična predstava, ki razpira prostor onkraj besed. V petih estetskih tablójih se gledalci sprehodijo iz stanja vpraševanj do stanja fascinacije. Tišine, odmevi zvokov, poglobljeno dihanje nas odvedejo k našim lastnim globelim, k neskončnosti samote kozmosa.

Claudie Leger



New York Times, ZDA

20. 3. 2001


Vizualna metaforika in vzdržljivo fizično gledališče sta zaščitna znaka Mladinskega gledališča iz Slovenije, ki je v nedeljo zvečer na svojem prvem gostovanju v ZDA predstavilo Silence Silence Silence Vita Tauferja. Vodilna misel predstave, ki je razdeljena na pet delov, prežetih z glasnimi, bobnečimi in odmevajočimi zvoki ter interludijem posnete klavirske glasbe, je prebijanje skozi tišino v resničnem in metaforičnem pomenu. Ta tema je najbolj jasno izražena v močnem zadnjem prizoru, v katerem moški (Robert Prebil) prebije steno in se počasi premika naprej, ob tem pa oddaja ostre neartikulirane glasove. Ko pride do kupa kamnov, pobere dva in začne tolči drugega ob drugega, potem pa se zgrudi in začne jokati. Njegovo rjovenje na koncu izraža grozljivo nemoč. Osvetljena stena, skozi katero se prebije in ki sugerira varen in udoben dom, je magična podoba. Vizualno prav tako močan (…) je prizor, v katerem okorni robustnež (Ravil Sultanov) po tleh kotali velik zaboj. Ko ga odpre, se iz njega zvali velika krogla iz belega tila. Iz nje se prikaže par dolgih, lepo oblikovanih nog in ljubka balerinina glava. Kot nori izdelovalec lutk v baletu Coppelia moški obudi žensko (Nataša Sultanova) v nepričakovano življenje. V drugih treh delih je občasno čutiti manj čustev in prezence; v ospredju so efekti in intelektualna razsežnost. Ne glede na to pa je vsak del vizualno zelo močan.

Jennifer Dunning



Slavic and East European Performance, ZDA

jesen 2001


Pet vinjet se v marsikaterem smislu zdi čisto nepovezanih, vsaka zase je kot posebna predstava v in o sebi. Vendar pa med scenami obstaja nekaj zanimivih povezav. Z izjemo prizora z balerino jih spremlja občutek onstranskosti, morda prvobitnosti. Čutimo skoraj, da nas poskuša Taufer povezati z nekakšno temeljno človeško resnico, ki nam je tako blizu, da se je skoraj lahko dotaknemo, a se nam vedno malce izmakne. Ne glede na to, kako težko ga je interpretirati, v vsakem prizoru čutimo močno željo, da bi vzpostavili stik s prikazanimi liki. Skoraj kot bi nas klicali, brez besed, zgolj z gestami in intenzivnostjo emocij. (…) Predstava Silence Silence Silence je mnogo stvari. Občinstvo občasno zmede s kompleksnostjo ter razponom svojih idej in emocij, spet drugič ga šokira s preprostostjo. Že res da nima dialoga, vendar Silence Silence Silence pove neverjetno veliko.

Kurt Taroff



Zadarski list, Hrvaška

23. 11. 2001


Nesmiselno in otročje bi bilo poskušati najti kako delo ali kakšno drugačno, drznil si bom reči bolj klasično, gledališko obliko za uprizoritev Silence, na prvi pogled neurejenega in kaotičnega nizanja zvoka in slike. Pravim na prvi pogled, saj s površnim gledanjem v resnici lahko pridemo do takega sklepa. V »kaosu«, ki ga je stresel pred nas, je Taufer s svojo močno režisersko roko vzpostavil trden red, v čemer so se, kar je zelo pomembno, prepoznali tudi njegovi izbrani igralci: Janja Majzelj, Janez Škof, Uroš Maček, Nataša Sultanova, Ravil Sultanov in Robert Prebil. (…) Vito Taufer je uspel potopiti svoje roke v tišine in na vsakem, celo tistem za oko nevidnem delčku, lahko vidimo, zavohamo in poližemo kri, kar je konec koncev tudi cilj umetnosti.

Ante Kolanović


There are no shows yet.