Kritike


Ampak

22. 10. 2007
Krste kot zvočne skrinjice


Rekviem za metamorfozo je veličasten projekt z več kot trideset nastopajočimi in ogromnimi količinami svežih rož, dnevno pripeljanih z Nizozemske. […]

Umetnik je obseden demiurg, ki slavi slovo od življenja, telesa, oblike, časa.

Glavna oseba Fabrovega Rekviema je Metulj, ki se trudi nasmejati mrtve – epitom reinkarnacije: iz gosenice v larvo iz larve v metulja, iz metulja … Ker se nenehno naslavlja predvsem na publiko, si lahko mislimo, da se mrtveci nahajajo predvsem v parterju, ne pa med igralci, pokopanimi med plastmi rož, ki ves čas predstave oddajajo vonj po mrliških vežicah, pokopališču, svežih grobovih. Glavni soigralec Metulja, ki se trudi nasmejati mrtve (Linda Adami), je Entomolog, žužkoslovec in hkrati doktor filozofije (Sandi Pavlin), ki blago nagovarja publiko, da k problemu (smrti) lahko pristopimo tudi filozofsko, če nam le uspe, da postanemo dovolj modri.

Jana Pavlič



Nacional

4. 9. 2007
Gledališki spektakel s 36.000 cvetlicami


Predstava ni ne opera ne drama ne balet ne muzikal, vendar ima elemente vseh teh žanrov. Začela se je v poltemi, prostor so osvetljevale zgolj sveče, v treh vrstah postavljene v 96 niš, izdolbljenih v steno. Na prizorišču je stalo deset odrov, prekritih z desetimi kilogrami rož. Ko je vstopil še zadnji obiskovalec, so iz grmade cvetlic začele siliti gole roke, nato noge, glave in nazadnje celo telo. Hitro se je na odru znašlo deset golih ljudi, nato pa se je pojavil patolog z nožem, glasbeniki so glasno zaigrali, iz razparanih teles je padalo drobovje, vratove so začele stiskati zanke, pojavila se je maskerka mrtvih teles, vdova je jadikovala nad svojo usodo, grobar je nekomu kopal grob, klesar je izpisoval ime nekoga, preštevali so žrtve komunizma, terorističnih napadov in AIDS-a, v tem kaosu smrti in življenja pa je lebdel metulj kot simbol transformacije, prehoda iz enega stanja v drugo. Fabre je na odru ustvaril vso ikonografijo kulture smrti, od odra do okostnjakov, svojevrstno slavje konca življenja, da bi pokazal, da je slovo od življenja, bližnjih pravzaprav nov začetek. Predstava se končuje z besedami: »Smrt je mati lepote, smrt je oče metamorfoze,« in s tem sporoča, da je smeh edino zdravilo za smrt, pa tudi za življenje, in da je treba vse faze življenja, tako kot metulj, preživeti strastno in polno.

Nina Ožegović



Dnevnik

4. 9. 2007
Sodobno gledališče v močvirju malomeščanskosti


Fabrova odlika je vendarle domena vizualnega in teatralnega, kjer mu doseženo mojstrstvo težko odrečemo. Tako nas v Rekviemu za metamorfozo prepriča s serijo antologijskih prizorov, ki jih neopazno tke v tekočem ritmu (na primer prvi prizor, ko se performerke izbubijo izpod kupa cvetja, obešanje s klobasami/črevi). Ena vodilnih vlog je pri tem namenjena prav Sandiju Pavlinu, ki s svojo igralsko prezenco odlično podčrtuje prizore, prav tako natančni in markantni so vstopi Maruše Geymayer-Oblak, ki je bila v skupini mednarodne zasedbe ena redkih, ki ji angleško besedilo ni odvzelo igralske moči besedne artikualcije.

Katja Praznik



Delo

28. 8. 2007
Cvetje je umiralo pred očmi gledalcev


Pogled na prizorišče je fascinanten: ves oder salzburške Festenreitschulle – in ta nikakor ni majhen, z monumentalnimi ložami v ozadju – je prekrit s cvetjem, prevladujeta bela in rdeča barva, vonj je močan in gledalec ga takoj poveže s temo, o kateri bo govor v predstavi, torej s smrtjo, po njem pa blodijo morbidne figure. Prostorska instalacija torej, odrski performans že sama po sebi.

Vpadljiv je tudi začetek: težkometalni, skoraj noiseovski introitus v Fabrov Rekviem za metamorfozo na električnih kitarah (avtor glasbe je Serge Verstockt) je nezemeljski; ko se cvetje na nekakšnih podstavkih, ki jih kmalu identificiramo kot vozičke za prevažanje krst, razmakne, se z njih izplešejo gole figure – mrtvih? za ti dve uri, kolikor traja predstava, živih? – prebivalcev Fabrovega surrealističnega, morbidno-ironičnega, poetično-filozofskega kozmosa.

[…] Rekviem za metamorfozo je tako daleč od matematične urejenosti, prej kaotičen in surov, čeprav prisegajoč na lepoto (»smrt je mati lepote in oče metamorfoze«, slišimo skozi usta neuničljivega lovca na metulje čisto pri koncu) kot tisti gestus, ki nam nemara sploh omogoča kakršen koli govor o življenju v senci smrti; in svojevrstna, ponovno začudujoča je zadnja scena predstave, ko s stropa pade po nastopajočih nešteto papirnatih trakov, ki kakor nekakšni špageti zastirajo prizorišče in ga oddaljijo v sliko, daljavo, spomin. Značilen fabrovski prizor, ki pa je (ponovno) svež in pomenljiv, zagotovo presežni punctum tega scenskega oratorija v enem dihu.

Blaž Lukan

There are no shows yet.