Kritike


Delo

4. 5. 2004

Lorencijeva režija Poroke (…) v oniričnem teku, sprva v krogih, z drsenjem po obodu, nato s poudarjenim, gledališkim okvirom in v njem z osredotočenostjo na množico oz. zbor, iz katerega ostro izstopajo glasovi, končno pa na gledališkem odru na odru, ki uokvirja bedno epizodo o propadu neke absurdne volje do moči, pred nami oživlja magično Gombrowiczevo besedo kot polno prikritega smisla, pri čemer ne pada v skušnjavo površinske absurdizacije oz. hipnih preskokov, značilnih za priročne interpretacije sanj, temveč prizore povezuje s skoraj aristotelovsko natančnostjo. (…)

Lorencijeva režija je zrela, premišljena, bogato asociativna, slogovno prepoznavna in gotovo eden od vrhuncev letošnje gledališke sezone: srečna Poroka uprizoritve z gledališčem kot takim. Ob notranjem dramaturškem spraševanju zastavlja tudi širša gledališka vprašanja: kako se vzpostaviti v svetu, kjer je mogoče vse povedati, pa nam zato ni nič lažje, kako biti viden v svetu, v katerem je vidno vse, pa pri tem ostati ves dosledno, trmasto, reflektirano znotraj nevidnega, zgolj slutenega?

Lorencijevi sodelavci se presenetljivo usklajeno pridružujejo viziji poroke besede in telesa, resničnosti in njene zamenjave; omenimo najprej igriv prevod Nika Ježa in opazen lektorski prispevek Mateje Dermelj, slikarsko scenografijo Branka Hojnika, ki pa se plastično dviguje v prostor, kompaktne, figuralne kostume Bjanke Adžić-Ursulov ter atmosfersko, funkcionalno in na trenutke povsem osvobojeno glasbo Branka Rožmana. Integralni del te slike so seveda tudi igralci, o katerih bi bilo treba povedati več, kot nam je dovoljeno v teh zaključnih opazkah: tako denimo o prezenci Primoža Pirnata kot Henrika, o njegovem izkopavanju vzgibov in odzivov iz telesa, o njegovi govorni variabilnosti, prepletanju otroške začudenosti, erotične poželjivosti, oniričnega ludizma in oblastniške brezobzirnosti, pa o dvoumni slinasti gladkosti Daria Varge, materinski neizpolnjenosti in neizpolnljivosti Marinke Štern, discipliniranih formalnih variacijah Nika Goršiča, nenehni živi navzočnosti Nataše Matjašec ter o nekaterih pomenljivih drobcih v izvedbi Sandija Pavlina, Roberta Prebila, Vladimirja Vlaškalića in drugih.

Blaž Lukan



Dnevnik

5. 5. 2004

Režiser Lorenci v uprizoritvi natančno sledi razdrobljeni sanjski »logiki«, ki jo uvodoma zaznamuje megleno ozračje in se zlasti v prvem delu predstave s premišljeno uporabo jezikovne barvitosti in dovršene, natančne, mestoma obredniške uporabe giba spreminja v skrajno groteskno, sprevrženo moro mladega vojaka. Režija tudi v drugih dveh delih (predstava ima dva odmora) naniza izjemno število režijskih detajlov, ki se v nekaterih presenetljivih igralskih kreacijah povezujejo v fantazmatsko popačene prizore.

Katja Praznik

There are no shows yet.