Kritike


Dnevnik


Matjaž Pograjc je že v besedilu postavil v ospredje idejo večnega otroštva kot gonila življenja. Peter Pan je v vsakem od nas in le od nas je odvisno, ali ga obdržimo na površju tudi, ko odrastemo, ali pa ga zapremo globoko vase in izgubimo tista primarna čudenja, energijo in igro, ki jih pooseblja.

Izpeljava te ideje je še opaznejša v sami uprizoritvi. Rdeča nit režiserjevega pristopa je igra, v katero so, s svojo neposredno navzočnostjo na odru, potegnjeni tudi gledalci. Neobremenjena otroška igra ne pozna težav. S svojo lahkotnostjo in zakonom srečnega konca prekriva vse odnose med igralci in lutkami. Ne dopušča notranjosti, vsak problem, odnos, razmerje v trenutku prevede v zunanje in ga z velikim gibom naredi prezentnega. (…)

Peter Pan je nedvomno izrazno velika predstava. Ali je igralska ali lutkovna, pravzaprav sploh ni pomembno. Pomembno je, kako jo sprejmejo mladi gledalci, ki jim je namenjena. Po odzivih na premieri sodeč so nad njo navdušeni.

Mojca J. Zoran



TV Slovenija

22. 3. 2001

Da režiserju Matjažu Pograjcu ne manjka uprizoritvene domišljije, navdahnjene s prostodušno otroško svobodo, potrjuje Peter Pan, igralsko-lutkovna predstava, ki tudi občinstvo postavlja na veliki oder ljubljanskega Lutkovnega gledališča, domiselna, razgibana in stilizirana avantura, ki si podreja Barriejevo literarno predlogo in opeva zmagoslavje ljubezni. V njej pa se izmenjujejo gledališko učinkoviti, poetični in tudi bolj nasilni prizori. (…) Skupna igra lutk in živih igralcev prinaša v lutkovno gledališče izrazno in repertoarno bogastvo, lutkovnost na eni in igralska živost na drugi pa poudarjata dramatičnost in prispevata k medsebojnemu oplajanju obeh umetnosti, k čemur pripomore celotna igralska ekipa.

Marjana Ravnjak



Delo

23. 3. 2001

Pograjčev Peter Pan je sproščena in igriva predstava za mlajše (predšolsko in nižje osnovnošolsko) občinstvo. Barriejevo klasično predlogo razume v tradicionalnem smislu in pri njeni uprizoritvi ne zahaja v kakršnekoli esteticizme ali formalizme. Vse je v službi pripovedi, ki teče skoncentrirano, v posameznih prizorih simpatično neurejeno, čeprav vendarle razkošno. (…) Sicer sta njeni poglavitni kvaliteti igrivost in razposajenost, ki se ustavita tik pred tem, da bi v svojo igro potegnili tudi (mlade) gledalce.

Blaž Lukan



Otrok in družina

3. 5. 2001

Peter Pan je s seboj prinesel tudi pomembno sporočilo – da je otrok, ki noče nikoli odrasti, saj »ni bolj žalostne podobe, kot je odrasel človek, ki je utišal svojega Petra Pana in ne sliši njegovega šepeta, njegovih želja, hotenj in včasih brezkompromisnih zahtev«. Režiser Matjaž Pograjc je to sporočilo vzel za rdečo nit in na oder postavil dinamično gledališko-lutkovno predstavo.

Uprizoritev sloni predvsem na dramski in gibalni igri, za katero je koreografijo prispeval Branko Potočan. Nastopajoči so začeli z zelo udarno igro in do konca ohranili veliko mero živahne energije. Prav vsi so se odlično vživeli v svoje vloge, nekateri med njimi so se izkazali celo v dveh ali treh. Glasba, ki so jo prispevali Silence, je še spodbudila in zaokrožila radoživo dogajanje. Nastopajoči so ritem z lahkoto ujeli in zaplesali vse od bojnih indijanskih ali gusarskih plesov ali zaspali ob uspavanki. Z usklajenim gibanjem in tekočimi prehodi iz enega prizora v drugega, iz skupinske k samostojni igri so pokazali vse, kar znajo, ob tem pa na določenih mestih v dogajanje vključili tudi gledalce. (…) Predstava se odlikuje z dobrim ritmom, v katerega se ujamejo tako igralci in lutke kot gledalci. Kljub temu da spada med daljše uprizoritve, vas bo zagotovo prikovala na sedeže.

Barbara Zych

There are no shows yet.