Kritike


Finance

11. 4. 2005

Četudi je Othella (Janja Majzelj) potomka uničene Zemlje, torej človeškega rodu, se mu s postopno izpraznitvijo duše čedalje bolj odmika. Drugačen, polnejši življenjskega soka in dinamičen v ravnanjih, je Desmond (Primož Ekart), ki je zagnan v neskončnost (smrt) zaradi spletkarjenja robota Jaga (Ivan Peternelj). Čeprav nima srca, je zadnji namreč zaljubljen v Othello in zna, poleg simpatične in podle zvitosti, pokazati tudi mračno užaljenost, hkrati pa se mršči ob pogledu na ubitega Roderiga (Dario Varga), češ kakšna »nehigienska« snov se pretaka v človeškem telesu. Njegova rodovna pripadnica, robotka Emilia (Neda R. Bric), je programirana bolj premočrtno in predvsem vdano svoji gospodarici. V drži in dejanjih predstavljajo robotoma čisto nasprotje elastično gibčna Bianca, dekle, »ki ljubi brez prestanka« (Lea Sobočan), veseljaški Othellin namestnik Brabantio (Ivan Godnič) in nervozni odposlanec Klodovico (Danijel Malalan).

Ana Perne



Večer

13. 4. 2005

Najboljša plat predstave so odlično odpeti songi (predvsem Othellini v interpretaciji Janje Majzelj) na večinoma jazzovsko podlago skladatelja Vaska Atanasovskega, pa tudi sicer je igralska izvedba solidna in dovolj razigrana (izpostaviti velja Ivana Peternelja kot Jaga, ki mu je zasedba v vlogi robota Jaga omogočila, da je svoj lik zgradil govorno in gibalno disciplinirano), atmosfera pa je dodatno obarvana z ozvočenimi in delno sintetiziranimi glasovi. Ena izmed posrečenih režijskih intervencij v Othello je tudi ta, da je namesto mavrskega vojskovodje zdaj zaznamovan Pajac (Ravil Sultanov), ki z vloženimi songi nastopa v vlogi povezovalca (njegove komentarje lahko beremo kot nekakšen odmev antičnega zbora) oziroma kot shakespearovski norec, po definiciji izobčenec brez dejanske moči poseči v dogajanje, ki s tujim govornim naglasom ves čas govori resnico, pa ga vendar nihče ne sliši.

Amelia Kraigher



Radio Slovenija

11. 4. 2005

Othella je ženska, vladarka, ki pooseblja tragičnost svojega shakespearejevskega predhodnika, soimenjaka. Znanstveno fantastiko pričara vsebina, ki postavi dogajanje v prihodnost in daleč stran od planeta Zemlja. Opera? Ja, če jo primerjamo z Opero za tri groše, potem bo kar držalo. So zabavni in zbadljivi songi in je precej petja, tudi kakovostnega. Avtor glasbe, Vasko Atanasovski, je lahko kar ponosen na svoje delo. Še bolj ponosni pa so lahko tudi drugi osrednji protagonisti. Pisec besedila, ki v ustvarjalnem svetu uporablja psevdonim rokgre, je za ogrodje uporabil legendarne junake, ki pa jim je vgradil svoje karakterje in pomen. Tudi ni nenavadno, da sta vladaričin prijatelj in Emilia, njena služabnica, robota. Drobneje je dobesedno pogledal v robota in v tisto, kar ju poganja, in ju zoperstavil srcem in dušam ljudi. (…) Robota pa imata svoji digitalni duši in svoji motorni srci, svoj mehanični karakter, ki zmaga in prevaga, kljub večno opevani in slavljeni človeški moči in hrabrosti. Othella je močna, ker pošlje ljubega v smrt, a šibka, ker ne odide z njim. Ne zna se soočiti s stvarnostjo, kaj šele z minljivostjo in neznosno težo kozmosa na sebi. (…) izvrstno napisano in presneto zabavno izpeljano. Režijo je imel v rokah Vito Taufer, ki si je skupaj z avtorjem izmislil tudi kostume in scenerijo. Dramaturški lok Tomaža Toporišiča je zlit z vsebino, napet kot struna, nikoli ugasel vulkan. Dodali so digitalne aplikacije, mečevali so se v maniri Vojne zvezd, svetlobo in temo pa dozirali v stilu. Tudi o akterjih vse najboljše. Ni ga, ki ne bi svojega dela opravil odlično. V vesolju torej vse dobro, rok pa še kar gre in gre naprej.

Tomaž Simon

There are no shows yet.