Kritike


TV Slovenija

18. 12. 2001

V Slovenskem mladinskem gledališču so pripravili enkraten spiritualno navdahnjen dogodek, posvečen knjigi Duh resnice Andreja Grabarja. Kot pravi avtor, je začetek in konec stvarstva v nas samih. Kot so se spontano rojevale avtorjeve misli ob občih življenjskih vprašanjih posameznikov, tako svojevrsten je bil tudi proces nastajanja predstave. Igralci so ob prebiranju knjige svobodno izbrali določene odgovore, ki zadevajo smisel življenja in človekovega obstoja, ki jih z igro senc in glasbo (…) simbolizira predstava. (…) Tako knjiga kot improvizirana predstava vodita h globljemu razmisleku o času, ki ga živimo, o zmaterializirani družbi in krizi vrednot, kar tako bralec kot gledalec lahko prepoznata kot življenjsko resnico.

Marjana Ravnjak



Radio Marš

26. 4. 2003

Odprto Mladinsko gledališče je znova naredilo radikalno potezo. Tokrat se je razgalilo v Duhu resnice in nam na oder prineslo pravi duh resnice o sami srži človeka, kot ga izvorno vidi avtor besedila Andrej Grabar pod režisersko taktirko Roberta Prebila. (...)

Pravzaprav je zasnova zelo preprosta. Teksti iz knjige Duh resnice oživijo na odru s pomočjo šestih ustvarjalcev predstave ob spremljavi žive glasbe. (...) Tekst nadgradi ustvarjanje čudovitega prepleta svetlobe in senc, ki ustvarjajo dovršeno kombinacijo tostranstva z onostranstvom, človeka s svetom, realnosti z irealnostjo ... Z vsemi psihedeličnimi tehnikalijami ustvarjalci vzbujajo preskok zavesti v drugo dimenzijo, kjer je v središču duhovnost in enostranska resnica človeštva, seveda s človekom v glavni vlogi. Predstava deluje kot nekakšno vračanje k že pozabljenim koreninam človekovega bistva in bi lahko bila učinkovita terapija za modernizirano človeštvo, ki je pozabilo na primarno kvaliteto, ki se ji reče humanost. Pravzaprav pa je to mentalno potovanje, ki seže v najintimnejše kotičke zavesti in me zelo spominja na Platona, ki v Državi opisuje potovanje iz jame. Duh resnice se tako kot »a la carte« pojavi na izbiro, od dojemljivosti posameznika pa je odvisno, kako globoko pod kožo mu bo Duh resnice v resnici segel.

Igranje s snopiči svetlobe, izbira fotografij, mehki gibi izza zastora so unikatni, nikoli prej še ne videni. Na trenutke se sicer zazdi, da predstava vztraja pri že dovršenem momentu in da svetlobni efekti nimajo prave vloge, vendar je celotno gledano tehnično perfektna.

Svoj višek doživi prav v zadnjem delu, ko vsi zastori padejo in je torej pot resnici na široko odprta. Plastičen prikaz ponovno rojenega človeka je pika na i predstavi, ki vseskozi apelira na reprofiliranje samega sebe ...

Nina Bednaršek



Dnevnik

26. 4. 2003

Razmišljanje o predstavi No.203 – Duh resnice v režiji Roberta Prebila, ki je nastala po literarni predlogi Andreja Grabarja, postavlja pred pisko/pisca izjemno nehvaležno nalogo, saj je zanjo treba imeti posebno afiniteto do new agea in njemu podobnih življenjskih filozofij, ki naj bi v svetu brez stabilnih in jasnih temeljev posameznika pripeljala do uzrtja smisla življenja. Predstava, ki se je je Prebil lotil s še petimi igralci, je namreč namenjena izredno specifičnemu občinstvu, ki svoj odgovor, žal, še vedno išče v new ageu. Se pravi, da je zanje svet, v katerem živimo, s svojo relativnostjo pojma resnica prehud šok, zato si morajo za preživetje skonstruirati svoj lastni sistem »resnic«, ki jih bolj ali manj brez pretresov pripelje na konec, kjer jih čaka obljubljena odrešitev.

Predstava poskuša nič hudega slutečega gledalca z moralizatorsko pridigarsko nadležnostjo »spravljati na pravo pot«, v polnost bivanja, v predajajoča se razmerja in notranji mir, pri tem pa gledališki oder zlorablja kot prižnico. V ta namen ob recitiranju odlomkov iz Grabarjevega »vrelca modrosti« z newagevskim kičem posili še vse druge gledališke elemente (scenografijo, luč, zvočno kuliso), s katerimi producira perverzno poenostavljene konstrukte o življenju, vesolju in sploh o vsem, pri čemer s sebi lastno vasezaverovanostjo spregleda kompleksnost sveta in človekovega položaja v njem, da o degradaciji gledališča, ki je z neodvisnega sedeža detronizirano v vlogo dekle za nekakšno očiščevanje človeške notranjosti, niti ne izgubljam besed.

Katja Praznik



Dnevnik

maj 2003

V odgovoru na članek Katje Praznik ne želim povedati le, da je predstava, ki jo avtorica ponesrečeno razume kot »moralizatorsko pridigarsko nadležnost«, po mojem mnenju ena redkih, ki resnično govori o kompleksnosti sveta in človekovem položaju v njem, o polnosti bivanja in notranjem miru ter istočasno uspešno ohranja zdravo distanco do vsega poenostavljajočega »newagevskega kiča«. Ravno nasprotno, poenostavljanje, perverznost in lastno vasezaverovanost (če uporabim avtoričine besede) je moč začutiti prav v vulgarni kritiki Katje Praznik. Predstavo Mladinskega gledališča sem si z veseljem ogledala, čeprav se ne prištevam med »specifično občinstvo« z »afiniteto do new agea«, ter menim, da dogodek s svojim izvrstnim konceptom, domiselno scenografijo, lučjo in zvočno kuliso ter izvedbo v odlični igralski zasedbi ne pomeni degradacije gledališča, kot predpostavlja avtorica, temveč svežino v gledališkem času in prostoru.

Tina Volarič



Dnevnik

maj 2003

No.203 – Duh resnice je odlična predstava, ki jo priporočam vsakemu, ki je že kdaj razmišljal o odnosih med ljudmi in življenju nasploh. (...) Zelo me je zmotil članek novinarke Katje Praznik z naslovom Slab izgovor za predstavo. Članek naj bi povzel dogajanje v predstavi in potencialnim gledalcem omogočil objektiven vpogled v samo predstavo. Novinarka Katja Praznik pa se je sama postavila v vlogo sodnice in brez kakršnekoli strokovne podlage napisala skrajno negativno kritiko, s katero verjamem, da je marsikoga odvrnila od predstave. (...) Ampak to je samo moje mnenje, in ker je tudi omenjeni članek samo subjektivno mnenje avtorice, bi moralo to vsekakor pisati, ali pa naj avtorica tako kot vsi ostali svoje mnenje napiše v pisma bralcev.

Matej Velkavrh



Dnevnik

maj 2003

Prvič: Že dolgo nisem prebral tako za lase privlečene in nepoznavalske kritike nečesa, kar bi moral kritik, ki se je loti, obvladati ali pa je sploh ne pisati. Drugič: iz napisanega sklepam, da se avtorica članka ne zna naravno obnašat, ali goji kako osebno zamero do koga, ki je predstavo pripravljal ali izvajal, ali pa ji je vse, kar je konstruktivnega, dobrega, naravnega, lepega in neposrednega popolnoma tuje, da jo privlači le »blef«, čim večja namišljenost in izumetničenost ter plehkost.

Res ta predstava in knjiga, po kateri je nastala, takim ljudem ni namenjena. Namenjena je preprostemu, odkritosrčnemu in mislečemu bralcu in gledalcu, ki išče in sprejema, kar je pristno, neposredno, naravno, globoko in ne nazadnje logično in preverjeno. Torej namenjena je tistemu, ki bi utegnil iz vsega povedanega in videnega izluščiti zrno resnice, si potrditi in utrditi kako svoje razmišljanje in prepričanje in se še bolj usmeriti v iskanje lepšega in boljšega, da bi našel v sebi kanček upanja in tolažbe in znal videti tudi drugega in mu pomagati.

Janez Firm



Dnevnik

maj 2003

Duh resnice je predstava, ki vzame sapo s svojo izvirnostjo, kreativnostjo ter domiselnostjo. Predlagam ogled, ker je možno videti drugačno plat gledališke umetnosti. Taka vrsta umetnosti človeku ob gledanju dovoljuje razmišljanje o vseh mogočih stvareh, ki ti v tistem trenutku padejo na misel, in prepustiš se svojim fantazijam ob igralskih gibih ter načinu izgovorjave teh misli. Ni se vam treba poglabljati v te misli in v celotno predstavo. Treba se je z dušo prepustiti tej virtualni umetnosti, da te prevzame, in predstava se vam bo zdela odlična.

Nataša Pavkov



Dnevnik

maj 2003

No.203 – Duh resnice je zagotovo val svežine v našem gledališkem prostoru. S svojim izvirnim konceptom vizualne estetike, ki se zlije z enkratno glasbo in globokimi mislimi o človekovem duhovnem svetu in času, v katerem živimo, močno izstopa iz povprečja gledaliških dogodkov. Je predstava, ki presune s svojo globino in človeka ustavi iz ponorelega ritma zunanjega sveta, saj ga postavi pred golo dejanskost človeka, v kateri se lahko prepozna vsak posameznik. Predstava na izjemno subtilen način prikaže življenje od medčloveških odnosov do temeljnih življenjskih vprašanj ... Je predstava, kakršnih manjka, in je predstava, po kateri s spokojnim občutkom obsediš na stolu.

Igor Velkavrh



Dnevnik

maj 2003

Predstava upravičuje svoj naslov. Posebno še tedaj, ko se ji pustim popeljati v njeno srce. Že če vsebino dojamemo le minimalno, sama umetnost na odru, glasba v prostoru, efekti scene, luči, gibanje, zvok, igralci, ponudijo več kot preveč poezije. (...) Dogajanje je podprto z resnično prisotnostjo Duha, ki jo čutiš, ko si tam. Menim, da je predstava vredna večkratnega ogleda, ker jo vsakič na novo doživiš.

Tanja Jerič



Dnevnik

maj 2003

Vsekakor sem vesela, da sem si ogledala Duh resnice. Zame je bila to nova izkušnja tako kot verjetno še za marsikoga. Presenetljivo je, kaj vse je možno ustvariti s sencami in kako je lahko tako zelo drugačna igra tako zanimiva. Pohvalno je, da igralci ustvarijo nekaj novega ali neobičajnega, in upam, da Robert Prebil in njegovi soigralci niso edini, ki so se sposobni lotiti takšnega projekta.

Marjanca Firm

There are no shows yet.