Kritike


Dnevnik

10. 6. 1997

In res, telo, oko, človek, konj, Sahara in zen, vse to se prepleta v najnovejši Bergerjevi predstavi. Prvi prozor – sabljanje, drugi prizor – modna revija, tretji prizor – zen, vsi v peščeni jahalnici, ki spominja na Lunino površino. Paša za ogled, spomin in ljubezen, pač v luči različnosti evropskega in azijskega duhovnega izročila.

Roman Repnik



Dnevnik

14. 6. 1997

Matjaž Berger je zapeljal na pot sejalcev golobic po vrtovih Babilona, očarancev nad miselnimi univerzumi, speljanimi navzkriž z zahodnjaško-krščansko civilizacijo. Intenziteta njegovega problematiziranja vrednot na način žanrske mešanice "abstraktnega gledališča, performansa in traktata" v krogu enournega trajanja popusti le v redkih trenutkih, njegovo provokativnost pa je moč primerjati s konjskimi kopiti, ki topotajo po pesku prizorišča. (...) Sam sebi ostaja zvest v tem, da v dogajanje spet vključi elemente, ki vzbudijo fascinacijo. A ta se je otresla cenenosti, saj vsaka podrobnost, ki bi sicer mogla učinkovati kot dokazni material za Bergerjev larpurlartizem, stoji na svojem mestu in ji hrbet varuje logična podkrepitev.

Primož Jesenko



Slovenske novice

3. 7. 1997

V vpetost med našimi pradavnimi mentalnimi in še bolj materialno obarvanimi koreninami in smerjo potovanja k neznanemu, morda vsemu (=niču), je Berger skozi najbolj označujoče citate zlobnih, zbeganih, krutih in padajočih Shakespearovih vladarjev in njihovih spremljevalcev poskušal locirati duh oziroma se sprašuje o (tudi trenutnem – časovno prelomnem) počelu duha. (...) Če nas je Berger v NUK z Galileom predal lepoti breztežnosti, odeti v angelsko zvončkljanje kozmične rakete, nam tokrat s svojim brnenjem kriči, da pač žanješ, kar si sejal, in kaže na temnejše plati brez postaj za oddih. Najnovejša predstava je glede na predhodnega Galilea in tudi druga Bergerjeva insceniranja še globlja zareza. V tokrat bolj prašno in zračno arhitekturno podobo duha, ki za sabo potegne še poglobljenost v sam medij (klasičnega in nadvse dramatičnega) gledališča in formalno uokvirjenost, ki nikakor ni prepuščena naključju. Eklektičnost, lepota in fascinacija z ozadjem in razlogom.

Jedrt Jež



Delo

13. 6. 1997

Bergerju ne gre odrekati občutka za ustvarjanje lepih "odrskih" slik, ki skušajo pričarati atmosfero vzvišenega scenskega rituala. (...) Ambient jahalnice s svojo peskovno površino zmehčano s toplo svetlobo, zamejeno s prosojnim belim platnom v ozadju, pred katerim so v vrsti posejani leseni, z različnimi geometričnimi rešitvami "personificirani" stoli, in s projekcijami vrste pisav, ki se razlivajo čez celotno površino, zbuja prav aluzije na nekakšno statično, brezčasno ali vsaj transzgodovinsko pokrajino, ujeto v večni krog, ki jo na samem začetku tudi dobesedno zarišejo konjska kopita.

Ženja Leiler

There are no shows yet.