Kritike


TV Slovenija 1, Odmevi


Naloga v režiji Eduarda Milerja in izvedbi Slovenskega mladinskega gledališča je izjemen estetski in spoznavni doživljaj. To je gledališče s tezo in lastno profiliranim estetskim kodom, doslednim energetsko nabitim gledališkim izrazom.



Razgledi


Režiser Eduard Miler je za centralno metaforo Naloge – “Smrt je maska revolucije, revolucija je maska smrti” – našel nadvse adekvatno odrsko čutno nazorno metaforiko vode, obujevalke in hkrati pokončevalke življenja. Besedilo, ki je krhko, v največjem delu monološko, fragmentarno, je prav na “živem temelju” spodmikajoče se in vse zalivajoče vode nanizal v dramatične, s čutno nazornostjo dinamične predanosti igralcev temu elementu nabite upodobitve “zgodb” o revolucijah in revolucionarjih. Vse to pa se zliva v eno samo “zgodbo”, do kraja gledališko prepričljivo. V uprizoritvi je kar nekaj vrhunskih prizorov in igralskih interpretacij. (...) Ob do kraja neizčrpni gledališkosti „vodnosti“ vode, dosledni „distančni“ predanosti igralcev, nikakor nenazadnje precizno zgovornih kostumih postaja Milerjeva uprizoritev Naloge najbrž paradigmatska realizacija Müllerjeve brechtovsko-artaudovske dramaturgije.

Veno Taufer



Delo


Režiser Miler je v uprizoritvi Naloge disciplinirano sledil poteku Müllerjevega dramoleta in v gledališki jezik “kongenialno” prevedel praktično vse njegove imanentne kvalitete. Predstava je tako esejistično pretehtana, dramaturško utemeljena, mizanscensko umirjena, čeprav vseskozi gledališko “nabita”.

Blaž Lukan



Nedeljna Dalmacija, Hrvaška


Režiser Eduard Miler skoči v črnino brez padala. Njegova postavitev spominja na ples vampirjev neke mokre, nevihtne noči. Docela se je odrekel trdnim tlom in navideznim stezam ter prisilil igralce, da se premetavajo, plavajo ali vsaj bredejo po plitvi vodi. Vse je na robu zadušitve in zdi se, da nenehno kliče na pomoč iz tega pošastnega kaosa. (…) Igra ljubljanskih odrskih umetnikov v Splitu nikdar ni bila vprašljiva. Vsi so mojstri govora in giba, njihov videz in glas se prilagajata okoliščinam, odvisno od vzponov ali padcev. Telesa in glasovi, gibi in zvoki so se zlili v groteskno simfonijo, ki je vzbujala strahospoštovanje in občudovanje obenem.

Anatolij Kudrjavcev



Messaggero Veneto, Italija


Zanimiva in zelo natančna postavitev Naloge Heinerja Müllerja Slovenskega mladinskega gledališča ima scenografijo, ki bi lahko spodbudila spektakelsko vizionarskost, vendar izbere pot strogosti, ki v celoti ohranja smisel Müllerjeve pisave. Privošči si le en živahen gledališki ekskurz, in sicer v dialogu med kmetom in črncem kot Dantonom in Robespierrom – dvema popularnima likoma, ki kar tekmujeta v gegih in brcah v rit, prav tako kot v kakem prizoru iz čiste, nadvse virtuozne commedie dell'arte. Vendar sporočilo Naloge ostaja obupano in vznemirljivo; tudi če se na koncu tako v besedilu kot v tej lepi scenski postavitvi z močjo in odločnostjo uveljavita realističen podatek o polomu in poziv k odgovornosti zanj, jo zaznamujeta občutek izgubljenosti in nemoči.

Mario Brandolin



Il gazzetino

26. 7. 2001

Naloga je samosvoj projekt modrikaste atmosfere, v celoti odigran v bazenu, ki je do višine dvajsetih centimetrov napolnjen z vodo in v katerem se igralci le stežka premikajo, si pljusk za pljuskom izborijo prostor za interpretacijo likov iz krvave bele revolucije, ki so jo zapovedale evropske oblasti v Ameriki 18. stoletja (iz očitnih osebnih političnih koristi) in ki se je končala v krvi.

Voda kot prinašalka življenja, voda kot metafora smrti, proces razkroja, ki ga Müller opisuje z očmi, uprtimi v 20. stoletje, in ki ga, seveda, ta premočena telesa ne morejo zaustaviti; Naloga je predstava, v kateri so liki že mrtvi, so le relikti, zapuščeni ostanki na robu sijajne usode napredujočega Zahoda, na milost in nemilost prepuščeni velikim vprašanjem življenja: kaj je prav in kaj narobe, kaj je res in kaj je laž, kdaj je razumno obupati in kdaj boriti se, kdaj pa je, nasprotno, treba vdano in brez misli prepustiti življenju in svetu, da tečeta po tirnicah, ki jima najbolj ustrezajo.

''Revolucija je maska smrti", je napisano na rdeči zastavi, obešeni na prosceniju, prav pred obrazi gledalcev. "Revolucija je maska smrti" – to igralci večkrat ponovijo, ko citirajo Müllerja, najbrž pa tudi sami sebe, v tem posrečeno političnem teatru – saj ni zgrajen krog svetišča neke miselnosti, temveč okoli nujnosti, da razgali, da brez hipokrizije in pietete spregovori o nasilnosti sveta.

Claudio Melchior

There are no shows yet.