Kritike


Finance

4. 4. 2005

Kraljico Margot je gledališko priredil Srečko Fišer, skupaj z ustvarjalno ekipo pa je odrski podobi adaptacijo prilagodil režiser Diego de Brea. Večletno dogajanje je postavil na enotno prizorišče, pri čemer je spretno izkoristil prostor spodnje dvorane SMG. Obokani interier je v globino namreč podaljšan s stopniščno odprtino, posamezni vstopi in izstopi pa so izpeljani tudi na levi in desni strani odra. Tako je sicer precej majhen prostor razširjen, vendar hkrati ohranja zadušnost, ki ustvarja občutek neizogibnosti delovanja oblastniških silnic. Te dobijo svojo najstrahotnejšo razsežnost pri ukazu pokola, ki je v uprizoritvi zelo učinkovito izpeljan. Tako kot pri drugih množičnih prizorih se tudi pri tem de Brea izogne neposrednemu prikazu pobijanja ter z glasbo in lučmi gradi predvsem na atmosferi morilske podivjanosti. Močan učinek doseže tudi ob prikazovanju znotrajdružinskega, zaradi želje po moči in s tem samovolji izkrivljenega ravnanja. (…) Med prizori so gotovo v ospredju seksualno obarvana srečanja sestre in bratov, sinovsko izsesavanje materine energije, kraljevo razkosavanje jabolk ob soočenju z najmlajšim bratom. Vsej tej pogubljenosti pa se z drobnimi naprezanji nasproti postavlja žarek Margotine humanosti.

V dobri dve uri strnjeno dogajanje, ki gradi na postopni razjasnitvi statusa oseb, njihovih odnosov ter družbeno-politične vpetosti in verske pripadnosti, ima dovolj naboja, da gledalca potegne v svoje kolesje.

Ana Perne



Delo

5. 4. 2005

Uprizoritev sicer poteka enako močno na svoji narativni (»historični«) površini kot tudi pod njo, v interpretativni globini. (…)

Uprizoritev je potemtakem izostrena slika dekadence volje do moči, v kateri se površina in globina prepleteta in premešata v groteskizirano podobo sveta, v katerem so verske vojne v imenu boga, ki nenehno dokazujejo ravno njegovo dokončno sekulariziranost, neizbežna stalnica.

Enako intenzivna kot ta, nemara ne povsem nova, a avtentična misel, pa je njena odrska podoba. Že dolgo časa na našem odru nisem videl dramske predstave, ki bi toliko povedala brez simbolnega dekoriranja in aluzivnega lepljenja, zgolj z »uporabo« mizanscene, fizičnega razpostavljanja igralskih teles v prostor, ob ključni pomoči osvetljave in glasbe. (…) Figure de Breeve predstave niso več samo »ludistične« kreature, temveč dekadenca kot taka, ki v svoji podstati ne razkriva samo demoničnega smeha, temveč tudi eksistencialno grozo. Taki so v uprizoritvi Pavle Ravnohrib kot Karel IX., Marko Mlačnik kot vojvoda Anžu in Uroš Maček kot vojvoda Alençon, denimo v antologijskem prizoru, ko se kot svinje hranijo pri materi, Katarini Medičejski, v izvedbi Maruše Geymayer-Oblak.

Zgodba zase je linija kraljice Margot v izvedbi Romane Šalehar. Nič v njeni igri ni tipiziranega, Margot je vse v enem ali vsaj ambivalentna: kurba in devica pa žena in ljubica, ki čisto na koncu celo poveže ženski princip z moškim. (…) Nekaj rešitev iz predstave si bomo nedvomno za dolgo zapomnili: denimo kompozicije v slogu španskega baročnega slikarstva, prizore pokola v upočasnjenem gibanju, kraljevo sekljanje jabolka, Alençonovo poskakovanje ob taktih italijanske popevke, Margotino preoblačenje in njen pogled čez prostor na koncu. De Brea ima občutek za ritem in atmosfero (…), zlasti pa odrsko inteligenco, brez katere ne ostanejo tudi še nekateri igralski nastopi, kot npr. tisti Sandija Pavlina, Matije Vastla in drugih.

Blaž Lukan



Večer

6. 4. 2005

Opečnate oboke spodnje dvorane Slovenskega mladinskega gledališča Diego de Brea uporabi kot naravno kuliso, ki ji sproti dodaja nekaj preprostih scenskih elementov, kakšen stol ali mizo. Prizorišče, ki se dviguje v treh nivojih in se še nadaljuje s stopniščem na horizontu, igralcem omogoča hitre vstope in izstope v različnih smereh. Mizanscena se s pomočjo osvetljave – ta usmerja gledalčev pogled – seli po vsem prostoru, tako da so prehodi med neštetimi prizori jasni, čisti, elegantni; z vsem tem predstava pridobiva na živahnosti in dinamiki. K slednji veliko prispeva tudi glasba Alda Kumarja, ki je tako rekoč vseprisotna. (…)

Navkljub narativni strukturi predloge predstava teče gladko skoz hitre menjave, premike s tekanjem in izginjanjem igralcev za oboki in bliskovitimi vračanji nazaj na prizorišče. Napetost ne popušča niti takrat, kadar se ritem in tempo umirita; zastoji, tišine in premolki med kratkimi dialogi so nabiti s pomenom in emocijami; igralske replike so največkrat zreducirane na tiste informacije, ki so nujno potrebne za sledenje zapleteni zgodbi. Za vse ostalo poskrbi režija, ki igralcem odpira prostor in čas, da razvijejo svoje vloge.

Petnajstčlanski ansambel v historičnih kostumih je discipliniran in ubran.

Amelia Kraigher



Radio Slovenija

4. 4. 2005

Odrsko prikazovanje fabule epskih razsežnosti, na prvi pogled skoraj nemogoč projekt, se je realiziralo preko obvladovanja širokega prostora dogajanja z neštetimi vhodi in izhodi, z bolj ali manj oddaljenimi točkami, kamor se usmerja pozornost gledalca, z upočasnjenim gibanjem v medli ali utripajoči svetlobi. Kraljica Margot je predstava, ki prevzame pozornost od prvega do zadnjega trenutka, pri čemer je delež igralcev izjemen.

Tadeja Krečič



Jana

26. 4. 2005

Mogočni in presunljivi prizori, pogreznjeni v poltemo, iz katere žarijo samo bledi obrazi in brokatne obleke, oživljajo strašni čas, ki se je zgostil v šentjernejski noči, največjem pokolu v zgodovini Francije, čas poln intrig in potokov krvi. Kar bi bila lahko zgolj zgodovinska Učna ura o zadnjih desetletjih 16. stoletja, o Margot, o njenih treh bratih in pošastni materi Katarini Medičejski, se v kleti SMG spremeni v prepričljivo, napeto, dramatično in gladko tekočo predstavo o volji do moči in pošastnih načinih, kako jo doseči. V čisti gledališki užitek. Pozabite na Isabelle Adjani, raje pojdite gledat Romano Šalehar.

M. L.



Danas, Črna gora

23. 7. 2005

Številni, po trdnjavi razpršeni igralci, replike, ki so si hitro sledile, in igra do zadnjega diha so ob kostumih in glasbi znova dokazali, da lahko, če so razdelane vse podrobnosti, meja med resničnostjo in iluzijo izgine.

Mića Vujičić



Pobjeda, Črna gora

22. 7. 2005

Sugestivni prizori, v katerih ni veliko narativnega, zato pa toliko več prepričljive ekspresivnosti, na gledalca delujejo celo močneje kot teater v teoriji zahteva. Vse je izraženo s pomočjo minimalnih sredstev, pa vendar več kot natančno. Prizori šentjernejske noči, čeprav samo nakazani v temi, delujejo prepričljivo in zastrašujoče. Da bi dosegli želeni učinek, ni bilo treba množice statistov. Igralci so dobro opravili nalogo, ki jim jo je dal režiser. Med šestnajstimi igralci te izjemne predstave naj jih posebej omenimo le nekaj: Marušo Geymayer-Oblak kot Katarino Medičejsko, Marka Mlačnika kot Vojvodo Anžujskega, Romano Šalehar v naslovni vlogi in spet ansambel v celoti. Diego de Brea je med slovenskimi režiserji mlajše generacije očitno samosvoja pojava. Nenavadno je njegovo pronicanje v preteklost, ki se je lahko spomni na ravni genetske dediščine. V gledališče nam je prinesel nekaj povsem novega. Srečni smo, da smo ga lahko videli tudi pri nas. Gostovanje Slovenskega mladinskega gledališča v Črni gori na festivalu Grad Teatar s predstavama Kraljica Margot in Ime rože je nevsakdanji dogodek, kakršnega si lahko privoščijo Bogotá in druge, bogatejše družbe. In lahko smo ga videli tukaj, v Budvi.

J. E.



Oslobodjenje, Bosna in Hercegovina

25. 10. 2005

Končno smo na letošnjem MESS-u videli predstavo režiserja, ki se je ukvarjal s preteklostjo, pa se ni odločil za nerazumljivo in dvomljivo posodobitev ali folklorno aktualizacijo. Diego de Brea je iz svoje slovenske perspektive pokazal, kako lahko – estetsko veliko bolj zrelo od gledaliških korenjakov, ki smo jih do zdaj imeli možnost videti na MESS-u – artikulira svoje gledališke zamisli in obenem obdela ključne probleme in dvome balkanskega prostora, kot so etnično čiščenje in sekularizacija družbe.

Dragan Komadina



La Nación

13. 4. 2006
Argentina (ob predstavi na FITB)


Slovensko mladinsko gledališče je predstavilo Kraljico Margot Alexandra Dumasa v režiji Diega de Bree. Na popolnoma osiromašenem prizorišču igralci z veliko močjo oživljajo tiste fragmente francoske zgodovine 16. stoletja, ki prikazujejo posledice zakona med katoliško princeso Margareto in hugenotskim kraljem Henrikom Navarskim. Med predstavo se vrstijo intrige, izdajstva in zločini, oblast pa, v božjem imenu, ohranja svojo strukturo, ne da bi se menila za posledice. De Brea ob pomoči markantne luči in glasbe, ki zaznamuje ritem postavitve, ustvarja nadvse intenzivno atmosfero. Interpretacijsko je naklonjen kratkim dialogom, zelo dorečenim igralskim razmerjem in, kot posledici, premorom, ki gledalca prisilijo, da mu pozornost ne popusti in je ves čas pazljivo usmerjena na dogodke, ki si sledijo, ter na moške in ženske, ki, občasno kot groteskni pajaci, utelešajo zgodovino neke dežele. Diego de Brea svojo postavitev opre tudi na oblikovanje silovitih in sugestivnih podob, ki spominjajo na najbolj izčiščen španski barok.

Carlos Pacheco




El Colombiano

12. 4. 2006
Kolumbija


Kraljico Margot bi prav lahko primerjali z Antigono, osebo iz grške tragedije.

Ostala je ob robu družbenega propada in korupcije, še več, ohranila je tudi neokrnjeno vero v človeka, v človeška čustva.

Kraljica Margot je hči spletkarske Katarine Medičejske. Družina jo zaradi političnih koristi prisili v poroko s Henrikom IV., saj se hoče za vsako ceno obdržati na oblasti. To je bil čas, ko je Francija spoznala grozovitosti.

Kraljica Margot, nastala po izvirniku Alexandra Dumasa, je ena najbolj slavljenih predstav tega festivala.

Gre za postavitev Slovenskega mladinskega gledališča z nadvse sodobno igralsko izvedbo, v kateri moč zgodovinskih dogodkov nosijo predvsem interpreti.[...]

V tej slovenski stvaritvi postane jasno, da v gledališču ne smemo ničesar prepustiti naključju ali pustiti brez nadzora. Scenografija te predstave je preprosta. V določenih slikah se pojavita stol in miza. Renesančno vzdušje in okolje vzpostavljajo trije bistveni elementi: igralska moč, osvetlitev, glasba. »Vse temelji na slikah Caravaggia in Velásqueza, ki nas popeljeta v flamski ambient.«

Nekateri gledališče definirajo kot sliko, katere liki so živi. To je v tej postavitvi Kraljice Margot nadvse očitno.

Vsak prizor je slika zase. In tako kot pri Caravaggiu je vsak lik osvetljen. Eksperiment De Bree in tega slovenskega gledališča bolj kot na čemerkoli sloni prav na tem. Temo renesanse je dejansko razrešil zgolj z lučjo in kostumi.

Prizorišče je skoraj prazna črna škatla, v kateri se zgolj na trenutke pojavijo stoli ali mize ter sem in tja kak rekvizit.

Tudi če je kateri od prizorov, ki namiguje na spolni odnos med kraljico in katerim od njenih ljubimcev, reven in preočiten – gre zgolj za bežen dotik teles – so dramske situacije večinoma ustvarjalno razrešene.

Zato brez vsakega zadržka lahko rečemo, da je Kraljica Margot ena najzanimivejših postavitev tega festivala.

John Saldarriaga

There are no shows yet.