Kritike


Delo

19. 11. 1998

Režiser Tomi Janežič je svojega Kralja Ojdipa postavil v nekakšno japonsko tradicionalno čajnico ali tempelj, v daljnjevzhodni ikonografski in ceremonialni okvir, kjer pa ni iskal globljih, »antropoloških« ali gledaliških povezav, temveč je nevsiljivo in z občutkom povzel zgolj določen formalni segment tega specifičnega »kraljestva znakov«, ki lahko v gledališču učinkuje dovolj nevtralno in predvsem »estetsko«. Pomembna kvaliteta, ki jo je Janežič s svojo »premestitvijo« dobil, je poleg premišljene in učinkovite scenografije ter oblikovanja luči kontemplativna zbranost, ki se brez odvečne mizanscene osredotoča na to, kar je pri Sofoklu bistveno: na dialogizirano dramatično pripoved Ojdipove zgodbe, spremljano z nastopi zbora. (…) Uprizoritev, v kateri je vse na svojem mestu.

Blaž Lukan



Glas Istre, Hrvaška

26. 1. 1998

Scena spominja na vzhodnjaški tempelj, je brez odvečnih rekvizitov, preprosta, a popolna. V kimone odeti igralci so kontemplativni, mirni, usmerjeni k dialogom, ki približujejo Ojdipov propad. Vse se odvija ob spremljavi moškega in ženskega zbora, ki z liturgično glasbo napoveduje tragedijo. V središču dogajanja Ojdip (igra ga Sebastijan Cavazza) pričara Sfingino uganko – predestiniranost, brezizhodnost, poraz individuuma. Sebastijan Cavazza je v svojih iskanjih, notranjih prelomih, prodiranju v srž samega sebe predstavi brez dvoma vtisnil naboj, ki ne izgine niti po njenem koncu. Jokasta, njegova žena, ljubica in mati (igra jo puljskemu občinstvu dobro znana Olga Kacjan), daje predstavi še kako potrebno toplino, neposrednost, mehkobo in diskretnost. (…) Janežičevemu Ojdipu je vsekakor treba priznati, da je skozi dramo posameznika kot individuuma in dramo družbe kot take dosegel trenutek trajnosti, ki antično tragedijo aktualizira tudi na ravni sodobnosti.

Karmen Medica



Radio Študent

21. 1. 1998

Režiserski postopek spoštuje sleherni milimeter izvirne dramske pisave, ki tako prevedena v gledališče zaživi kot gladko tkanje sviloprejk. (…) Paralele z vzhodnjaškim kalupom, ki se na nebistveno ne osredotoča in ki je Janežičevo davno izražena obsesija, so razvidne še prej kot Ojdipovo pravo poreklo. Sešije vzhodni in zahodni princip, dva tipa dojemanja sveta, katerih vizuri sveta sta si povsem različni. Kajti kar je »drugačno«, še ni »nasprotno«. In kar je »različno« še ni »raznorodno«, saj je izvor vsega skupen. Dvojnosti, ki jih silimo narazen, ker je njihova skupnost po določilih (logike, geografije, morale …) bogokletna, pod osončjem Janežičevega Ojdipa zlezejo skupaj. Le tako ohranijo enotnost, enost, ki je skupna vesoljni harmoniji, h katere ideji teži svet. (…) Tomi Janežič namenja dobri dve uri ojdipovskega trpljenja gledalcu, voljnemu gledališkega lirizma in gledališke podobe same. Njegov Kralj Ojdip, v katerem celo tragični konec izzveni kot happy end, iz sveta ukine naključnost in ohrani vso njegovo lepoto.

Primož Jesenko



Slovenske novice

22. 1. 1998

V nenehni navzočnosti vseh nosilcev usodinih bičev se v mirnem in minimalističnem maršu že spet odvije zgodba, ki »je resnična, zgodila pa se ni, in vendar se dogaja spet in spet«. V fikciji podtonih in znakovnih zaledjih našega bivanja in mišljenja. Tihi spremljajoči »dvorjani« in zbor, ki nenehno klečijo po robovih prizorišča, so kot posode starogrških ljudskih vsebin: mirno čakajo, da se pred vsemi izteče že znana in neizogibna usoda. Čemu naglica, preobrati in dramsko viharjenje, če nas ne morejo iztrgati neogibnemu?! Vse nas enako poplača. (…) Zdi se, da predstava stoji in zdrži v svoji nepričakovani maniri. Ali jo kupiš ali ne, polovičarstva v delu, dojemanju in percepciji tu ni.

Jedrt Jež

There are no shows yet.