Kritike


Delo

23. 12. 2006

Gledališče Silvana Omerzuja je obvladano, zbrano, kontemplativno, v nekem smislu klasično. Bolj ko videz površine ga zanima smisel globine in pogledati pod povrhnjico je njegovo vodilo v gledališču za odrasle, ki ga ustvarja zadnjih nekaj let. A kljub miru, redu in statični lepoti, ki ga tak pristop implicira, to gledališče ni nikdar niti brez dinamike niti brez strasti. […]

Gre za epistolarno ljubezensko razmerje, ki v slabi uri predstave doživi svojo kulminacijo in se ustavi tik pred katastrofo. Kleistova […] obsesija z ljubeznijo in smrtjo od nje brbota pod chiaroscurom površine nastopa obeh igralcev, Olge Kacjan in Ivana Rupnika, v njeni službi pa je tudi celotna garnitura objektov. A to je obsedenost, ki nikdar ne izbruhne ali eksplodira, njeno zadrževanje oz. akumulacija pa zato rezultira v seriji kratkih, a lepih, izčiščenih podob […].

Omerzujeva nezmotljiva osredotočenost na bistvo zahteva od gledalca podobno zbranost in naklonjenost, saj šele ta zmore zaznati v njej vse pomenske plasti in odtenke. […] Oba nastopajoča pripadata svoji pripovedi scela, Rupnik kot avtor pisem, razboleli romantik, na začetku še igriv, dvoumen, zapeljujoč, kasneje pa vedno bolj utrujen, zbit in tik pred tem, da se bo raztreščil na kosce, in Kacjanova – kot interpretka Kleistovih pisem, kot njihova bralka ali naslovnica – spočetka upajoča, začudena, vzradoščena, proti koncu pa bolj in bolj zaskrbljena, obupana, že čezsmrtna.

Blaž Lukan



Dnevnik

27. 12. 2006

Silvan Omerzu s pomočjo Helene Pivec, ki je pripravila izbor in prevod besedil, stavi na moč dramske besede in literarnega sporočila. […] Redukcija gledališča tako na literarni kot uprizoritveni ravni je pri Omerzuju še kako zavestna – to je tista umetniška avtorefleksija, ki jo z likom umetnika Kleista vpeljuje na fabulativni ravni. Gledališka diferenca med besedo in uprizarjanjem je nepremostljiva in je še potencirana s prečiščeno črno-belo estetiko. Mehanizirani lik generala, s katerim Omerzu interpretira Kleistovo biografsko izkušnjo, deluje naprej, četudi povsem razstavljeno. Ali povedano drugače: tudi sama umetniška refleksija ne spremeni bivanjskega krogotoka človeka v njegovi ontološki razprtosti med ljubeznijo in smrtjo. In vendar se umetniško delovanje, njegovo mišljenje in čustvovanje v Omerzujevi premišljeni in sugestivni interpretaciji izkaže kot smotrno in utemeljeno – je v pravem platonističnem duhu vaja za smrt.

Ignacija J. Fridl



Radio Slovenija

21. 12. 2006

Intimno predstavo Kleist bi lahko poimenovali kar konstrukcija in dekonstrukcija hkrati. Zgodba je sestavljena iz pisem, ki jih je sila genialni in vsestranski, pa tudi samodestruktivni avtor Heinrich von Kleist pošiljal ženskam iz svojega življenja. […] Predstavo so prepustili Silvanu Omerzuju, ki ga bolj poznamo kot lutkovnega režiserja in gonilno silo Umetniškega društva Konj. Njegovo lutkarsko znanje se pozna tudi v sicer minimalistični predstavi. Brez razstavljenega robota – kako lep prikaz dekonstrukcije ljubezni! – in brez živalskih prispodob pri njem pač ne gre. Samosvoje in drugače. Etudo za dva sta odigrala Ivan Rupnik in Olga Kacjan, slednja sicer kot ženska plat avtorja in je delovala kot svojevrstno zrcalo Kleista. Besedilo v prvi osebi je še posebej Rupnik interpretiral fascinantno.

Tomaž Simon



Večer

8. 1. 2007

Kleistova osrednja, neznosna dilema je nezavedna smrt transcendence, nedostopnost do kantovskega noumenon (stvari na sebi), nedostopnost do Resnice in »praznina«, »neizrekljivo«, ki s tem nastopi. Kleistove dialoške partnerke (Olga Kacjan) so nekakšne proteze za njegov strah, da mu »stvari na sebi«, in s tem tudi ljudje, niso povsem dostopni. Njegova obsesija z znanostjo, z vednostjo, s študijem je pred tem izhajala iz prepričanja, da se bo dokopal do ultimativne Resnice. Ko mu Kant spodnese tla pod nogami, nastopi panika tudi na področju ljubezni. Prekinitev, travma, ki se mu zgodi, je evidenca badioujevske singularne resnice (ne univerzalne Resnice), a do nje je Kleistu manjkalo slabih dvesto let.

Omerzujeva postavitev je statična, je prostor misli, nikakor prostor dejanja. Že v svojih lutkovnih postavitvah je Omerzu kreiral predvsem metafizični prostor, ki se je gledalcu odpiral med askezo scenskih intervencij; ravno ta prostor je Omerzujev cilj, tam je doma med drugim tudi Kleistova dilema in njegova smrt. Omerzujeva aktualna režija ima tako rekoč slabih (govorim na pamet) deset akcij, ki bolj spominjajo na to, kako delikaten je v tem registru kakršen koli premik, in ki so v resnici funkcija Kleistove misli (kot strindbergovska "ich" dramatika). Gledalci smo v Kleistovi glavi. Tam je nekaj akterjev: Kleistov glas (Ivan Rupnik) in njegov alter ego, ki se deklarira skozi tri različne osebe, to so Wilhelmina von Zenge, Marie von Kleist, Henriette Vogel (vse odigra Olga Kacjan), razpadajoča lutka, lutkovni minimundus itn. Prostor je razdeljen na arhetipske plasti, na nekakšen mitski prostor človeškega duha, orientiran pa je v skladu z vprašanjem: »Kaj je za tem?« ali »Kaj imamo za bregom?« Travma je vselej nekje zadaj, nekje globoko, nekje za mejo tistega, kar nam je še dostopno. Tam se zgodi tudi Kleistova smrt. Omerzu jo lahko postavi tja predvsem zaradi tega, ker ga noben trend nikoli ne sili na rampo.

Rok Vevar

There are no shows yet.