Kritike


Dnevnik

9. 2. 1999

Ideja je gotovo odlična: napisati besedilo, na podlagi katerega je mogoče na odru soočiti Avtorja s ključnimi osebami iz njegovega življenja in junaki ene njegovih najbolj razvpitih dram obenem. Možnosti, ki se ponujajo ob takšnem lucidnem, retrospektivno podanem prepletu »resničnosti« in »fikcije«, je tudi kar nekaj. Matjaž Pograjc tako v besedilu kot na odru s svojo ekipo z duhovite distance parodično »zlorablja« biografske, socialno-zgodovinske, psihološke in zlasti psihoanalitične strategije, s katerimi literarni zgodovinarji običajno pretresajo dela mojstrov tipa Tennessee Williams. (…) Uprizoritev, ki ji ne gre odrekati domiselnosti in izvirnosti.

Petra Pogorevc



Il Piccolo, Italija

11. 2. 1999

O življenju ameriškega dramatika kramljajo kot v prepotentnih televizijskih oddajah, ki z bolestno radovednostjo brskajo po zasebnem življenju in milijonom gledalcev ponudijo v prežvekovanje to, čemur smo nekdaj diskretno rekli »družinske zadeve«. Na oder so pred budno oko kamere povabili Williamsovo mamo, sestro, sorodnike, ljubljene moške, da ne omenjamo množice oseb, ki jih moramo izluščiti drugo iz druge, iz biografije in fikcije, ki postaneta hrana za pravi televizijski masaker: »nenapisana drama« podaja roko resničnemu življenju. Predstava potrjuje Pograjčev eklekticizem in posluh, ki mu omogoča, da medijem nastavi zrcalo. (…) Nenavadna in zanimiva kreacija, ki bi jo bilo vredno bolje raziskati.

Roberto Canziani



Delo

9. 2. 1999

Zanimiva dramaturška struktura je izvedena režijsko premišljeno in uravnoteženo, brez mizanscenskih posebnosti; njeno najpomembnejše izrazilo je kombinacija gledališke in filmske oziroma video naracije; če prva poteka poudarjeno »v živo« (nenehno prenašana na televizijske ekrane), je druga posneta vnaprej, čeprav njena funkcija ni zgolj retrospektivično pripovedna, marveč tudi dramska.

Blaž Lukan



Slobodna Dalmacija, Hrvaška

18. 6. 1999

Režiser Matjaž Pograjc v sodelovanju z osemčlanskim ansamblom in dramaturginjo Matejo Zavrl učinkovito prepleta dele Williamsove biografije z izpisanim in neizpisanim – zgolj slutenim življenjem njegovih dramskih likov. Seksualnost in vsakršni nanjo vezani tabuji so tisti temeljni element, iz katerega se tu, prav tako kot v psihoanalitični teoriji, z učinkom koncentričnih krogov rojevajo frustracije in nesporazumi v vseh korelacijah z družbo, z bližnjimi osebami, s svojim po naravi hudobnim alter egom. Vendar predstava že po svoji dramaturški konstrukciji ponuja poudarjen ironični odklon, določeno dozo sarkastičnosti in cinizma kot zdravila proti vsaki vrsti izključnosti in decidiranosti. (…) Atraktiven odrski komentar sveta in časa, v katerem živimo.

Hrvoje Ivanković



El Llanquihue, Čile

21. 6. 2001

Dobro tehnično pripravljen igralec, profesionalec, ki obvlada svoj poklic, ustvari absolutno resnico svojega lika, ki ga občinstvo sprejme in vzame za svojega. Kolikokrat brez besed, zgolj z gesto, z roko, očmi, telesom izda gledalcem svoje misli, svojo žalost ali veselje, ves svoj notranji svet. Take trenutke smo začutili pri vseh vélikih in resničnih igralcih. So igralci, ki nas popeljejo v notranji svet resnice, ki se v enem samem sijajnem trenutku povzpne v nebo, da jo občutljivo občinstvo sprejme in prek igralca začuti kot svojo lastno – kot da bi bilo sámo lik, ki jo doživlja. Taki vzvišeni trenutki so duša igralstva in se zgodijo le redko. Slovenski igralci in igralke so nam ustvarili takšne vélike trenutke.

Domingo Piga



ABC, Paragvaj

2. 7. 2001

Presenetljivi sta spretnost in svežina, s katerima svoje nekonvencionalno besedilo (ki ni zgolj narativno) povežejo z multimedijskim jezikom, s pesmijo in plesom. Vse to dokazuje, da gre za skupino, ki ji dolge in disciplinirane delavniške seanse niso tuje. (…) Pravi podpis Mladinskega gledališča pa je fini ton te satire. Kdo se boji Tennesseeja Williamsa? je suha komedija, brez grama odvečne teže, slogovno izredno fina in nežna – kljub krutosti in drznosti izbrane teme je to predvsem ironična refleksija o kulturi in človeškosti našega časa. Vendar pa krutost in drznost ostajata v realnosti, ne pa v predstavi, ki jo Mladinsko dvigne kot zrcalo, v katerem odseva karikirana in stilizirana slika.

Jorge Aiguadé



Granma, Kuba

18. 10. 2003

Predstava Kdo se boji Tennesseeja Williamsa? izhaja iz razburljive biografije in dramskih del velikega severnoameriškega pisca, vendar pa poseže precej dlje. Preplete glasbeno in dramatično, spektakelsko z intimnim, hkrati pa se opira na trezno in zanesljivo dramaturgijo. Vstopi in izstopi iz zgodbe Tramvaj Poželenje, klasičnega Williamsovega besedila, so tlakovani z zelo dobro izbranimi fragmenti iz njegove avtobiografije, elementi iz poznih besedil velikega pisatelja in situacijami, ki, ne da bi bile del avtorjevega sveta, dopolnjujejo njegove obsesije in skrbi. Relativnost ljubezni, škoda, ki nastane zaradi seksualne represije, droge, homoseksualnost … so teme predstave, katere odrski pogled prestopa meje zgolj dramatikovega portreta.

Uporaba videa kot gledališkega elementa se v tem primeru izkaže kot izjemno učinkovita. Podobe Dušana Ojdaniča in Blaža Šventa prinašajo opazno kinematografsko kvaliteto, vendar vseskozi v funkciji Pograjčeve uprizoritve. Raven filmske slike je ves čas v dialogu z dogajanjem v živo, drug drugega dopolnjujeta, včasih z ostrino, spet drugič z ironijo, ki se dotika komičnega. Gledalec na trenutke ne ve več dobro, ali posluša posneti material ali igralce, ki so – kar na odru ni ravno pogost dosežek – vdihnili življenje mikrofonom, ki jih imajo dobršen del časa pred sabo. Sopostavljanje avdio-vizualnih podob in odrske igre nazadnje doseže čustveno nabito vzdušje, ki je le v sklepnih trenutkih nekoliko razvlečeno. (…)

Poseben aplavz zasluži prizadevnost igralcev na jezikovnem področju. Tisti, ki smo pričakovali predstavo, ki bo temeljila na vizualni moči ali ki bo v angleščini, smo bili presenečeni nad ansamblom, ki je v celoti komuniciral v več kot korektni španščini. Že po nekaj minutah sem se prenehal spraševati, kateri igralci v resnici obvladajo naš jezik. Tako verodostojni so, odnosi tečejo tako organsko, da na ta detajl kar pozabimo.

Amado del Pino



La Jiribilla, Kuba

28. 10. 2003

Pograjc izkoristi strukturo in »estetiko« talk showov in reality showov, saj Williamsova biografija kar kliče po tem, vendar v funkciji tega, da bi nam ponudil večplastno disekcijo človeškega bitja in njegovega okolja ter zveze med dogodki iz njegovega življenja in njegovim gledališčem.

Predstava to doseže ne brez ironije do samega Tennesseeja Williamsa in do medija, ki ga je izbrala za komuniciranje, ter tako ustvari zanimivo dramsko teksturo, povsem v skladu s svojo, gledališču nekoliko tujo vizualno podobo: zadaj projekcijsko platno, spredaj barski stoli in mikrofoni, snemalec, ki je navzoč na odru …

Tako prepleta prizore iz njegovih del ali biografske pasuse, ki jih igralci igrajo v živo, ob tem pa jih ves čas spremlja kamera, tako da so slike v živo projicirane na platno v ozadju, z drugimi, filmskimi prizori, posnetimi vnaprej, ob katerih igralci (ves čas organski, učinkoviti, profesionalni) zastanejo, da bi si jih ogledali. Iz vsega tega pa se izvije težko in presunljivo, vendar vseskozi vitalno življenje Tennesseeja Williamsa: družinske težave, otroške travme, posilstva, alkohol, droge in njegova odkrita homoseksualnost, ki jo ta postavitev naravnost in izvrstno obdela.

Omar Valiño



La voz, Argentina

13. 10. 2005

Včasih se zgodi, da omejitve spodbudijo ustvarjalni utrip. Zdi se, da je bilo to tudi gibalo Slovenskega mladinskega gledališča, ki je na festivalu Mercosur v soboto in nocoj v dvorani Carlos Giménez Teatra Real predstavilo projekt Kdo se boji Tennesseeja Williamsa?.

Ideja je vzklila, ko gledališču ni uspelo pridobiti pravic za uprizoritev delov Tramvaja Poželenje. Zatorej se je ekipa zakopala v življenje in delo dramatika ter poiskala format, za katerega sta danes lahko oba skupaj ponudila sočno gradivo: talk show. (...)

Delo je ob presenetljivem igralskem deležu – igralci so se med drugim vse besedilo naučili v brezhibni španščini – in interpretaciji ganljivih songov, nihalo med navali obešenjaškega humorja in intenzivnega čustvenega ozračja. Na koncu pa poliglotski aplavz in vzdih: »Kakšna škoda, da je Slovenija tako daleč!«

Juliana Rodríguez

There are no shows yet.