Kritike


Delo

30. 11. 2004

Uprizoritvena struktura začetka je ajshilovska, torej tudi prvotnogledališka, nekakšna prazgodovina (igralske) individualizacije, katere sredstvo je instrumentalizirana govorica figur, epanaleptičnih ali anaforičnih izrekov, modrosti, aforizmov, napotkov, sodb in poetskih definicij. Jedro uprizoritve je vzpostavitev reda iz prvotnega lingvističnega nereda, u-rejanje Kasparjevega jezika, obleke, ravnanja, telesa, imenovanje njegovega sveta. Kasparjeva spočetna praznina je tu polna jedra, vendar kot taka mrtva, brez nekdanjega živega pulziranaja, a na srečo – z vsajenim spominom. Iz »spomina« tako privre tudi Kasparjev zaključni upor, ki se izteče v »regressus ad uterum«, upor »brez razloga«, in osamitev, ponazorjeno s projekcijo svetilnika. Poetično, izpovedno natančno in gledališko pomenljivo. Vrsta gledaliških rešitev v uprizoritvi je več kakor prepričljivih: podrobno razdelan kantorjevski zbor (Željko Hrs, Sabina Kogovšek, Marko Mlačnik, Romana Šalehar, Marinka Štern), »doma« v oblazinjeni omari (scenografa sta bila Damijan Cavazza in režiser, kostumograf Alan Hranitelj), njegova orkestracija ali njegovo lutkasto bingljanje v zvočnem limbu (skladatelj je bil Davor Herceg, koreografinja Tanja Zgonc); pa metafora barke oziroma njene kobilice kot še-ne-plovila, njegovega porajanja in možne prihodnosti; in končno Ivan Peternelj kot Kaspar. Postopek njegovega discipliniranja poteka tako na govorni kot telesni ravni: najprej mlahavo telo se v procesu prevzgoje »manekensko« izravnava in postane nosilec »kulture«, dokler se (ponovno) do kraja ne razgali in »zavrženo«, a osvobojeno ponikne v barkin skelet. Njegova »označevalna« struktura je krhka, neprilagojena, edina se zna čuditi, smejati, artaudovsko kričati; Peterneljev Kaspar je rojen iz teme in tišine – in oboje v uprizoritev tudi nezmotljivo prinaša. Nežno in lepo.

Blaž Lukan



Finance

30. 11. 2004

Režiser Jaka Ivanc je Kasparja postavil na območje sanjskega. Potem ko se z nekoliko šepajočo hojo in v neurejenem hišnem kostumu na odru pojavi Ivan Peternelj kot naslovni junak ter se dezorientirano giblje po prostoru, kot bi v predmetih hotel najti pomen svojega stavka, se ob spotiku odprejo vrata velike omare, v kateri je peterica karikirano opravljenih Prišepetovalcev. Željko Hrs, Sabina Kogovšek, Marko Mlačnik, Romana Šalehar in Marinka Štern so vsak s svojimi specifičnimi odtenki, od zapovedovanja in zgražanja do trepljanja in zapeljevanja, posesivno oblastniški. S svojo dinamično vsenavzočnostjo prostor polnijo in mu ga s tem krčijo. S spretno uporabo dolgih palic kot v čarovniškem plesu (za gib je poskrbela Tanja Zgonc) Kasparja slečejo in mu ob vnovičnem odprtju omare tam že pripravijo uglajeni družbi primeren kostum, predvsem pa ga s stopnjujočim se govorjenjem postopoma preoblikujejo v predstavnika njihove kulture. A zadovoljstvo ob načrtovanem dosežku je kmalu spodbito. Po morečih sanjah, v katerih se iz omare v sinusnem gibanju grozeče približujejo viseči Prišepetovalci, Kaspar svojo plavajočo spalno lupino spet razveže, uporno odvrže kulturni oklep in se gol (očiščen) spusti v svoj varovalni čolniček. Posameznik zlomi družbene okove in se kot pravljični junak reši pred srhljivo prihodnostjo, ki mu jo razkrijejo sanje.

Ana Perne



Slovenske novice

2. 12. 2004

Režiser Jaka Ivanc se je odločil za več odločilnih rezov. Radikalno je skrajšal besedilo, navezano na dramatiko absurda (Ionesco, Beckett), osebe, ki v besedilu obstajajo zgolj kot fiktivni glasovi, pa utelesil. Namesto na mučenje, ki ga posameznik doživlja med socializacijo in se ga najbolj čuti na ravni jezika, se je osredotočil na upodobitev ne-močnega človeka, vnaprej obsojenega na poraz. Rezultat je tudi zaradi »dorežiranih« liričnih prizorov, intenzivnih glasbenih vložkov in zbora glasov krhka in lirična predstava (…).

Andrej Jaklič



Radio Slovenija

29. 11. 2004

Kaspar sinočnje predstave je do konca razgaljen slehernik, ki se sprašuje o bistvenih vprašanjih svojega bivanja, o identiteti, o tem, kdo sem v odnosu do drugega, do stvari, do sveta, o kaosu in redu, o začetku in koncu in posredno tudi o gledališču. Vse to pa prek spraševanja o jeziku, o nečem, kar vsakogar zavedno in tudi nezavedno določa. Kasparjev nedoločljivi svet je bil sinoči prikazan z bolj ali manj praznim črnim odrom, na katerem je nekaj stolov in miza ter omara. V njej so naseljeni njegovi Prišepetovalci, jezikovni mučitelji. Sinoči so jih z izjemno natančnostjo odigrali Sabina Kogovšek, Romana Šalehar, Marinka Štern, Željko Hrs in Marko Mlačnik, Ivan Peternelj kot Kaspar pa je utelesil vse registre tega slehernika, od nebogljenega izgubljenca do suverenega misleca

Tadeja Krečič




Messagero Veneto, Italija

23. 7. 2005

Čeprav v gledališču, v nasprotju s počasnimi posnetki na nogometnih igriščih, še niso uvedli aplavzometra, je bil sprejem, ki ga je v gledališču Ristori doživel Kaspar Jake Ivanca, brez pretiravanja senzacionalen, tako da so bili igralci, ki jih je stoječi aplavz na koncu prisilil še v dodatni prihod pred zaveso, srečno osupli. (...)

Režija Jake Ivanca, mladega predstavnika nove generacije slovenskih režiserjev (letnik 1975), ki se, glede na videno, lahko meri z vsemi priznanimi mojstri, je Handkejevo besedilo oklestila vsega avtorefenčnega okrasja ter ga projicirala v hiperprostor, v katerem je notranja zasnova drame postala bolj berljiva. (...)

Ivanc vse skupaj prestavi v sanjski svet, do skrajnosti gledališki, in črpa pri Kantorju, pa tudi iz nemškega ekspresionističnega slikarstva, rezultat pa je hipnotična barvita fascinacija.

Protagonist (odlični Ivan Peternelj) se bojuje s svojimi prikaznimi v poskusih, da bi svojo zavest ohranil neomadeževano, vendar ga oblast besede, zavezane konvenciji, potiska v vdajo. K temu, da bi postal navaden človek. Ivanc s silno sodobno občutljivostjo govori o današnjem umetniku in njegovi neizogibni povezavi z množičnimi mediji, ki pači pisateljev odnos z drugimi: »Ničesar nisem videl niti slišal in bilo mi je dobro.« Zato pot v smrt/norost za umetnika ostaja edina pot: »Jaz sem samo slučajno jaz,« sklene Kaspar.

Alessandro Montello



Novi list, Hrvaška

31. 7. 2005

Danes lahko Kasparja beremo na različne načine; branje Jake Ivanca in njegove dramaturginje Jere Ivanc je subtilno in hkrati močno, z odmikom, pa vendar zelo osebno, ob tem pa vizulano zelo estetizirano (scena Damijan Cavazza) …

V tej predstavi ni drame, pa vendar je vse zelo dramatično. Kaspar je vsak posameznik, ki se ne uspe vključiti v družbo, ne glede na to, ali gre za tujca, prišleka, mogoče celo otroka ali celoten narod. Okolje ga hoče narediti sebi podobnega (ali se temu danes reče asimilacija?), ga naučiti obnašanja, jezika, razmišljanja … Ivančev Kaspar, ki ga je tako sijajno utelesil Ivan Peternelj, se ni sposoben boriti proti »glasovom iz omare«. Bolj ko so agresivni, tišji je njegov govor, toda v tem umiku vendarle lahko razberemo nasprotovanje, željo, da ne bi odstopil od svoje misli, pa čeprav bi moral zaradi tega oditi s tega sveta.

Kaspar zapusti vse, celo svoja oblačila in se umakne na izhodišče – uleže se v kobilico barke, med njena gola rebra se umakne kot v maternico, nad njim pa po magritovsko modrem nebu plovejo beli oblaki. Sam. Za vedno sam …

Svjetlana Hribar



Il gazzettino, Italija

24. 7. 2005

Izredno lepo. Predstava, ki bi jo bilo treba videti še kdaj.

Angela Felice



Novi list

6. 5. 2006
Reka, Hrvaška


V dimenzijah, ki že posegajo v prostor filozofije jezika, Handkejevo besedilo morda ni dovolj dramsko, vendar ga je Ivanc s svojimi režijskimi posegi uspel narediti gledališko zanimivo. To je dosegel predvsem s tem, da je v prvi plan postavil represijo z govorom, ki jo na Kasparju izvajajo »pripovedovalci«, torej družba in kultura.

Te personifikacije prisilne socializacije in krutega osvajanja družbenih norm na minimalistični scenografiji Damijana Cavazze in Jake Ivanca izstopajo iz omare, obložene z rdečim plišem, v Kasparjevih sanjah pa se poljavljajo kot spake, ki vdirajo iz omare – pravzparav njegove podzavesti. Omara je obenem tudi simbol kulture, saj v njej »divjega« Kasparja pričakuje urejeno obešena obleka – prvo znamenje družbenega »udomačevanja«.

Med Kasparjem, ki ga igra Ivan Peternelj, in »skupnostjo«, ki jo utelešajo Željko Hrs, Sabina Kogovšek, Marko Mlačnik, Romana Šalehar in Marinka Štern, ni prave komunikacije in niti igralne karte Kasparja ne morejo vključiti v pravila »družbene igre«. Restriktivni glasovi vzgoje, institucij »reda, dela in discipline« pa vendar ne uničijo Kasparjeve individualnosti, ki je sežeta v povedi: »Hotel bi postati tak, kot je nekoč bil nekdo drug«; s slačenjem in simbolično vrnitvijo v maternico, ki jo predstavlja kobilica čolna, Kaspar dobi priložnost za novo rojstvo. Vendar pa ta poslednja, nadrealna in izjemno poetična slika ni enopomenska, saj je to lahko obenem tudi slika Kasparjevega potovanja v smrt.

Kim Cuculić



Vjesnik

6. 5. 2006
Zagreb, Hrvaška


Čeprav nam je ponudil zelo skrajšano verzijo tega kultnega dela iz leta 1968, je Ivanc uspel zaokrožiti svojo gledališko evolucijo »divjega človeka«, ki stopa po poti iz narave v kulturo, iz teme v svetlobo znanja, zaradi česar je na koncu bolj žalosten in sam, kot je bil na začetku svojega vstopa v svet jezika. […]

Predstavo odlikujejo dovršena likovnost in temačni kostumi Alana Hranitelja, skoraj čarobne in pomensko nabite gledališke rešitve (fascinantno osmišljeni prizori z duhovi iz omare) in daleč nadpovprečne interpretacije Željka Hrsa, Sabine Kogovšek, Marka Mlačnika, Romane Šalehar in Marinke Štern z dimenzijami nadnaravnega v gestikulaciji in odrskem gibu. […]

Slovenski Kaspar dvomi v besedo ter razkriva njeno manipulativnost in relativnost, danes, na začetku 21. stoletja, še globlje kot v burnih šestdesetih, in nas sili, da se o njej še intenzivneje sprašujemo.

There are no shows yet.