Kritike


Dnevnik


Ustvarjalna ekipa Sebastijana Horvata v svoji najnovejši uprizoritvi nadaljuje z razvijanjem in prespraševanjem estetike, ki ji je osnovne smernice začrtala pred tremi leti v zdaj že legendarni Elizabeth: to je vseskozi disciplinirano in izčiščeno, visoko estetizirano gledališče, ki svoj izraz gradi na načelih minimalizma, redukcije in odpovedi, svojo energijo pa organizira tako, da gledalci »slišimo tišino in imamo čas opazovati«. Distanca in svoboda v odnosu do filozofskih in literarnih izhodišč, ki so pripomogla k nastanku uprizoritve, se torej postopoma večata, uprizoritev pa s tem dobiva vse bolj določne okvire metagledališkega diskurza. Ta je v svojem dosledno skrajnem odpovedovanju razčustvovanosti, podvajanju sporočenih informacij ter ilustrativni inflaciji izraznih sredstev gost in izčiščen, obenem pa ga z neprisiljenim in mimobežnim humorjem barva distanca, ki jo nastopajoči zavzemajo do izbrane predloge. Rob preproge postaja rob uprizarjanega sveta, preprost izstop iz njega je fizično otipljiv in legitimen; samo gledališče pa se pred gledalcem razpira kot razstavljiv mehanizem, katerega sleherni drobec v njem igra posebno in samostojno vlogo. Krepak zalogaj za zahtevno in poznavalsko občinstvo, ki zmore in želi osredotočati svojo pozornost na značaj in ustroj gledališke magije.

Petra Pogorevc



Radio Slovenija


Režiser Sebastijan Horvat je zgodbo o dvojnosti, dveh principih osnovnih ženskih likov – Juliette, ki postavlja princip nevarnega, izprijenega prepuščanja čustvom, in Justine, ki uteleša razum in poštenost – postavil na oder kot gledališko instalacijo, kjer sodelujeta gledališka igra, torej beseda in gib, in vizualnost, scenografija in video. Na ta način vzpostavlja napetost in dosega velike čustvene in psihične razsežnosti. Mehanično se nizajo različni sadistični prizori, ki kljub beli prosojnosti kostumov ali pa prav zaradi nje v gledalcih vzbujajo grozo in nelagodnost.

Aleksandra Gruden



TV Slovenija


Sebastijan Horvat ob pomoči dramaturga Primoža Viteza presega de Sadovo literarno besedilo in z minimalizmom giba in izraza dosega kontrapol njegovemu vulgarnemu jeziku. Na estetiziranem prizorišču simboličnih belih barv si sledijo gostobesedni prizori predstave, za katero je značilna nekakšna dvojnost, ki izhaja iz človekove narave.

Marijana Ravnjak



Radio Študent


Ko govorimo o gledališču Sebastijana Horvata, govorimo o skrajnem minimalizmu, o esteticizmu, in zdi se, da je režiser oboje v tej zadnji predstavi pripeljal še dlje kot v prejšnjih. Juliette Justine je izpiljena do najmanjšega detajla, obrazi štirih igralcev se zdijo kot izklesani iz čistega marmorja, njihov ozvočeni govor je natančen, dikcija izbrušena, v gibu pa ostajajo skrajno disciplinirani. (…) Vsi po vrsti ostajajo zadržani, celo vzdržni, samo v njihovem glasu je zaznati ogenj, de sadovski »vulkan strasti«, ki tli v telesih! Vse, kar razgaljajo pred gledalci, je de Sadova filozofija. Horvatova gledališka instalacija je torej gledališki esej. V tem smislu je režiser svojo gledališko poetiko peljal še dlje kot v prejšnjih predstavah.

Amelia Kraigher

There are no shows yet.