Kritike


Delo

27. 11. 2006

Pred nami je torej poudarjena eksistencialna situacija (pri)čak(ov)anja, s temeljnim mankom »esence«, in pa oba tipa, ki – obsojena drug na drugega – čakata. Ta situacija je »pintereskna« par excellence, se pravi zdaj blebetava, zdaj polna zamolkov in nesporazumov, po eni strani benigna in po drugi (verbalno, pa tudi fizično) nasilna, pa brezizhodno moreča in mučna ter tudi »absurdno« komična, v temelju pa jo določajo vdori zunanjega sveta, skrivnostni, čeprav bučni pojavi strežnega dvigala, ki – kljub smešnim stvarnim naročilom – pravzaprav učinkujejo povsem metafizično, kot »prikazovanja« ali vsaj znamenja nekega odsotnega boga.

Vse to ustvarja v drami elementarno napetost, ki jo lahko razbiramo kot žanrsko in hkrati kot (absurdno-)dramsko kvaliteto, in ta je tako »klasična« kot sodobna, še več, aktualna, zlasti pa gledališko karseda uporabna. Režiser Vito Taufer jo je uprizoril z občutkom za avtorja oz. absurd, kakršnega je izpričal že v nekaterih svojih prejšnjih režijah, denimo Ionescovi Plešasti pevki v PDG ali Pinterjevi Zabavi za rojstni dan v PG, le da tokrat nekoliko manj izrazito. Kakor že pri Ionescu je dialog upočasnil in tako podčrtal njegovo »logiko«, pri tem pa ga ni po nepotrebnem zapsihologiziral, temveč je odnos med tipoma, podobno kot že v Zabavi, zaostril, pri tem pa ohranil temeljno negotovost njunega »poslanstva«. Brez nepotrebnih dodatkov, v učinkovito stiliziranem prostoru Damijana Cavazze in zlasti ob atmosfersko slikovitem jazzu Andreja Goričarja, je bistveni del naloge v resnici prepustil obema igralcema, Sebastijanu Cavazzi in Mateju Recerju. Oba se v svojem čakanju dobro znajdeta: Cavazza kot Ben je »gospodar« situacije, ki pa na trenutke (re)agira kot (kdove komu) poslušen verbalni stroj, zdaj je infantilen in zdaj agresiven, s (tokrat) produktivno razliko med značilno zadrego v glasu, ki kot da nima trdne fizične podstati, in vendarle čvrsto telesno prezenco; Recer kot Gas pa je Benov trpni, a vztrajni pomočnik, ki nenehno naivno drega v temelje njune situacije, na kar pa nikdar ne dobi določnega odgovora. Morda se tudi zato povsem na koncu izkaže kot objekt ali žrtev tokratne naloge: če že pri žanru ni primerno spraševati niti po naročniku niti po žrtvi, gre v tem primeru nemara kar za kazen oz. maščevanje že omenjenega odsotnega boga …

Blaž Lukan



Dnevnik

27. 11. 2006

Vito Taufer se je mizanscene lotil zelo asketsko. […] Ozračje je ves čas na meji med pretečim, absurdnim in komičnim, dogajanje pa je vse bolj metafora, ki skozi tipiziran par (pametni/neumni, resni/smešni, nasilni/dvomeči) slika neki zgolj navidezno logičen, v resnici pa zmeden, hermetičen ubijalski svet. Dobra minimalistična predstava, kjer odsotnost dejanja in mučen suspenz vzdržuje zelo precizna igra obeh igralcev.

Tanja Lesničar - Pučko



Radio Slovenija

25. 11. 2006

Besedilo Jašek je Harold Pinter, zdaj šestinsedemdesetletni dramatik, napisal pred skoraj petdesetimi leti in je torej eno izmed njegovih zgodnejših del. Toda predstava, kot smo jo gledali sinoči, na zunaj ne kaže niti trohice patine petih desetletij ne v scenografiji, kostumografiji, najmanj pa v jeziku, ki je izjemno posodobljen, celo žargonski in pripada današnjim mladim generacijam. Vendar pa, in to je pravzaprav najzanimivejše, bližanja na različnih ravneh hote ohranjajo distanco na ravni uprizorjenega in sporočenega. Umeščanje v sodobnost namreč samo še poudarja absurdnost nekega sveta, kjer vladata nemoč besede in komunikacije in se kaže brezciljnost eksistence. […] In kot pušča Pinter ter z njim Taufer odprto pot interpretacije in doživljanja situacije, tako puščata odprt tudi konec. Prizor obvisi nedorečen in s tem izziva ali pušča, da ostanemo ravnodušni. Kako graditi tako atmosfero in nihati med noro banalnimi dialogi ter skrajnje napetimi situacijami, sta pokazala protagonista. Do zadnjega resni, odgovorni, hladni, nepopustljivi Sebastijan Cavazza in bolj razpršeni, bolj človeški in do komičnosti nebogljeni Matej Recer.

Tadeja Krečič



TV Slovenija

27. 11. 2006

Napetost Pinterjeve kriminalke je skoncentrirana v dveh igralcih, njuni telesni in miselni prisotnosti. […] Značilno absurdne situacije pinterjevske igre združujejo tišino in nasilje. Redkobesedna, pa vendar zelo intenzivna predstava se odvije v pričakovanju usodnega dogodka. Skupaj s Pinterjem, ki je neizprosen kritik sodobne družbe in politike zareže, v zavest gledalca in metaforično spregovori o relativnosti meje med resnico in lažjo, med umetnostjo in življenjem.

Marjana Ravnjak

There are no shows yet.