Kritike


TV Slovenija

17. 4. 2002

Bergerjev esteticizem ne išče zgolj formalne lepote, ampak ima duhovno, miselno in erotično vsebino, katere dramatičnost izhaja iz temeljnega nasprotja med človekovo prvobitno željo, strastjo in zavezo vere. (…) Lepa in inteligentna predstava, razbremenjena temačnosti srednjega veka, gostobesedna, polna velikih modrih misli o iskanju odgovorov na večna vprašanja o smislu in iskanju resnice.

Marjana Ravnjak



Dnevnik

18. 4. 2002

Uprizoritev Matjaža Bergerja (…) nam ne pripoveduje le o iskanju drugega dela Aristotelove Poetike, zločinskih umorih in prepovedani ljubezni, temveč obenem prikazuje in komentira konflikt med cerkvijo in herezijo, vse to pa kar se da pomenljivo počne na ozadju politične zgodovine druge polovice 20. stoletja. (…) Ime rože kot vivisekcija totalitarne represije in prikaz zgodovine kot množice polj merjenja moči med dvema nasprotnikoma? Naj gre tukaj za spopad svobodomiselnega frančiškanskega opata z represivnim inkvizitorskim mehanizmom, brutalno zadušitev praške pomladi pod sovjetskimi tanki, razkol krščanske religije na dve nepomirljivi opciji ali merjenje moči v hladni vojni. Zmaga močnejši. Modrejši vidi dlje.

Petra Pogorevc



Mentor

26. 6. 2002

Režijska zasnova odeva uprizoritev v prepoznano-bergerjevske esejistične tone, kar ima že po definiciji za posledico nekoliko »prevrednoteno« dramatičnost. Slednje je zaznavno takorekoč na vseh ravneh pričujoče gledališke postavitve Eca, ki je predvsem zaradi tega konceptualno konsistentna (…), hkrati pa – če si dovolim biti v rahli kontradikciji – ne dosega tiste zavezujoče, krvave pisateljeve dramatičnosti. (…) Vendar ta spodnešena dramatičnost uprizoritvi ne odvzema vrednosti, ampak jo sugestivno poetizira, k čemur veliko pripomore tako bogato stilizirana srednjeveška kostumografija kot tudi izjemno estetizirana scena (…). V ospredju je problem žanrskega prenosa, (…) ki samosvojemu žanrskemu pridihu navkljub ponuja sladostrasten gledališki užitek.

Jasna Vombek



Glas Istre, Hrvaška

20. 4. 2002

Čeprav se skoraj linearno drži Ecovega besedila, se izvedba nagiba k prespraševanju današnje avtonomije umetnosti in svobode mišljenja, kontroverznosti individualnega in civilizacijskega bivanja, bodisi v na videz izbranem prostoru, kot je samostan, ki ima izhod, ali knjižnica, ki postane brezizhoden labirint. Med ukoreninjenostjo in potepuštvom, transcedentalnostjo in panteizmom, strogo in omejeno religiozno modrostjo in nedoumljivo, a ranljivo aristotelsko univerzalnostjo svet ostaja še naprej poln znakov in skrivnosten, neumljiv in zastrašujoč, pa vendar prepleten z lirsko-esejističnimi elementi v prizorih radovednosti, želje, ljubezni, naivnosti …

Karmen Medica



Messaggero Veneto, Italija

23. 5. 2002

Da je Berger Ecovo knjigo bral kot nekakšen filozofski povzetek o smislu bivanja, vere in o kontradikcijah človeškosti in ne toliko kot triler, lahko takoj razberemo prek postopka premikanja in delovanja likov, ki kot na šahovnici sledijo geometričnim potem in razporeditvam, ki mizanscensko delujejo hladno, a hkrati sugestivno. Sedem formalno strogo zgoščenih narativnih sklopov vključuje tudi video in diaprojekcije, ki razširjajo odrski prostor in občasno zaobjamejo tudi vso dvorano z avditorijem vred. Hkrati tudi natančno osmislijo aktualnost, ki jo vsebuje že sam roman, in ustvarjajo gibljive virtualne scenografije, ki naredijo močan vizualen in emocionalen vtis (tako v prizoru Viljemovega in Adsonovega spoznanja v sloviti knjižnici-labirintu, kjer je skrita druga knjiga Aristotelove Poetike – njene strani so prepojene s ciankalijem in zato smrtonosne za vsakogar, ki se jih dotakne –, ali pa v prizoru analiziranja knjižnice od zunaj, ki je poudarjen z računalniško obdelanim modelom, ki se oddaljuje ali približuje glede na zorni kot interpretov. V vsej tej multimedijskosti najdemo tudi trenutke bolj obrtniške in tradicionalne gledališkosti, ki pa kljub temu niso nič manj prijetni, napeti in poetični. Tak je na primer prizor, ko Adsona zapelje vaška deklica, ki se dogaja v steklenem kubusu, napolnjenem z rižem, in ki nas v nekaterih potezah spomni na najbolj rafinirano plesno gledališče (na primer na Telesa Sasche Waltz), ali pa ritualno srečanje s papeško legacijo, vélika politična scena, lepa v svojem brechtovskem poreklu, pa še različni prizori v skriptoriju, kjer menihi zarisujejo scenografsko kompozicijo, ki nas spomni na Magrittove slikarske stilizacije ali koloristično linearnost kakega Mondriana. Skratka, velik produkcijski zalogaj, predvsem pa nadvse kreativna predstava, bogata z intuicijo in najrazličnejšimi stimulusi, ki prek Ecove zgodbe spregovori o sedanjosti, ki jo živimo, o novem srednjem veku z vsemi novimi strahovi in prepovedmi, ki jih sodobni človek ne glede na vse sofizme modernega časa ni uspel premagati in obvladati. Zanesljiv ansambel interpretov podpira to lepo postavitev, ki predstavlja opazno in presenetljivo potrditev tendenc med mojstri evropske gledališke scene (pri nas na primer Ronconi), da na oder postavljajo literarne mojstrovine, skoraj kot bi hoteli raziskati in preizkusiti nove izzive, nove meje in tiste nove razloge, ki jih danes teater, kot se zdi, tako potrebuje.

Mario Brandolin



Slobodna Dalmacija, Hrvaška

29. 7. 2002

Tudi sama izvedba slovenskih odrskih umetnikov ima izjemno moč sistematičnosti. Izrazito je skoncentrirana na nazornosti, ki so zapolnjene s skoraj metafizično dinamiko. Hitre in nenehne menjave prizorov in njihovih oblik izzivajo sodelovanje domišljije gledalcev, odklanjajo pa kakršenkoli zaključek. Pri izbiri omenjenih nazornosti je režiser Matjaž Berger pokazal izjemno domiselnost, tako da je predstava ves čas zakopana v nekakšno nedoločljivo napetost. (…) Izoblikovale so se vsečasne slike in oblike, polne sugestij in kontrastov, tako da je imel pogled elastičnih opazovalcev polne roke in noge dela, saj je moral ves čas obvladovati meje prostora in časa, za večjo vzvalovanost nadgrajenega z likovnimi sanjami. (…) To je bila torej predstava, ki je od začetka do konca kazala znake transcendence in se dotikala neizrekljivega.

Anatolij Kudrjavcev



Vjesnik, Hrvaška

29. 7. 2002

To, kar gledalca osvoji na prvi pogled, je vizualni okvir gledališkega videnja Ecovega romana. Čiste ploskve skrbno razporejenih scenskih detajlov (Sabina Colnar) omejujejo prostor in usmerjajo dogajanje, hkrati pa poudarjajo skrivnostno poetično ozračje, ki ga Bergerjeva predstava odslikava po literarni predlogi. Vendar se Berger ne ustavlja le pri učinkovito razporejenih delih scenografije, ampak v predstavo uvaja video projekcije in nadvse atraktivno računalniško animacijo (avtor Samo Lapajne), s čimer občinstvo odkrito usmerja v brezkončno tavanje po samostanskih hodnikih ter mu ponuja vlogo priče v tem šestdnevnem iskanju izhoda iz labirinta. K prepričljivosti tega privlačnega gledališkega koncepta so pripomogli odlični slovenski igralci (…), ki so z igralsko navdahnjenostjo dosledno prozni material prevedli v dramo.

Dubravka Vrgoč



Pobjeda, Črna gora

19. 7. 2005

Režiser nas s sugestivno in natančno režijo, z ambientom, h kateremu je v tem konkretnem primeru prispevalo tudi prizorišče na Citadeli, popelje v čas srednjega veka, v čas, o katerem pred Ecovim romanom nismo imeli nikakšrne predstave. Vsa dejanja, vse gibanje igralcev po prizorišču, kostumi, projekcije na zidovih ustvarjajo videz gibanja po samostankih prostorih in tudi gledalca potegnejo za sabo v svet zapletenih odnosov med bivajočimi v tem mikropolisu. Tu je dovoljeno vse, le življenje ne, življenje, ki prinaša spoznanje samega sebe, svoje telesnosti, čutnih zadovoljstev, ljubezni, in seveda srečo, smeh. Vse, v čemer človek najde zadovoljstvo, in znanje o tem je shranjeno v knjižnici – labirintu, v katerega lahko vstopiš, vendar nima izhoda. Radovednež za zmeraj ostane v vitrini zloženih okostij. Ime rože Matjaža Bergerja ustvarja v gledalcu vtis preživete izkušnje, globoke potopitve v čas, ki mu ga režiser skuša približati, čeprav se zaveda vsakega trenutka in sodobnih sredstev, s katerimi to doseže. Pripovedovalec nas obvešča o številnih dejstvih, povezanih s časom, ki ga iz takšne oddaljenosti vidimo le megleno, igralci pa »ta« čas živijo na odru. Pred nami je triler, v katerem je ob likih klerikov, inkvizitorjev, menihov, ki so po naključju prispeli v to stavbo, glasnikov resničnega življenja v likih dveh mladeničev, osumljen in na temò obsojen tudi Aristotel in njegova druga knjiga Poetike, ki govori o komediji, smehu kot – v tedanjem tolmačenju – kategoriji zla, vsega satanskega, kar človeka sili, da postavlja vprašanja in išče odgovore. Kaj naj rečemo o tej predstavi, razen da je to vrhunec gledaliških stvaritev. Igralci so kos zahtevam, ki jim jih nalaga režiser. Vsa predstava se odvija po zakonih vzpostavljene skladnosti, ki jo sestavljajo vsi izvrstni elementi gledališkega dejanja. Bravo za Matjaža Bergerja, bravo za Slovensko mladinsko gledališče.

J. E.



Danas, Črna gora

23. 7. 2005

Slovensko mladinsko gledališče je glasno demantiralo vse tiste, ki so bili sumničavi, ko se je govorilo možnosti gledališke postavitve Imena rože slovitega italijanskega avtorja Umberta Eca. Režiserju Matjažu Bergerju je skupaj s številno ekipo ljubljanskega gledališča uspelo med zidove stare budvanske trdnjave umestiti tako rekoč vse diskurze tega romana neštetih pomenov, ki je toliko filozofski spis kot triler, pustolovska zgodba, potopis, lekcija iz semiotike in kod ve, kaj še vse.

Bergerjeva postavitev se je fantastično ujela s scenografijo stare trdnjave, ki je bila zares podobna samostanu, kakršnega zagledamo, ko prebiramo Ecov roman, kostumografija in sijajni svetlobni učinki pa so dosegli, da je občinstvo, medtem ko je sledilo Skrivnosti, povezani z izgubljenim drugim delom Aristotelove Poetike, v ozadju, na velikem zidu z nekaj skrivnimi prehodi, po katerih so se gibali igralci, videlo vse tiste »znake«, na katere sta v iskanju morilca naletela tudi Viljem Baskervilski (v odlični interpretaciji Marka Mlačnika) in njegov spremljevalec Adson (Ivan Peternelj). Poseben okus je tej gledališki poslastici dalo tudi dobro ozvočenje. Ob vetru, ki je pihal z morja, budvanski noči in valovih je ozvočeni, mirni glas pripovedovalca v spremstvu filmskih nadnapisov na zgornjem delu zidu očaral občinstvo, ki bi le stežka reklo, ali je gledalo film ali gledališko predstavo, ali je bilo na Citadeli ali na policah srednjeveške knjižnice – labirinta.

Mića Vujičić

There are no shows yet.