Kritike


Messaggero Veneto, Italija

26. 4. 2000

Postavljena na oddaljeni sever Slovenije, v Prekmurje, nekam blizu madžarske meje, zaznamovana z zimskim mrazom in ledom, postane Hiša Bernarde Alba nekakšna drama o nasilju arhaičnega in izoliranega kmečkega sveta. Predstava – predelava Lorcovega dela – ni le po naključju plod dveh ravni branja in priprave. V podeželski hiši, ki jo izdajajo vrata iz neobdelanega lesa, težke verige in tesnobne izbice, se predstava spleta iz pripovedi šestih žensk, ki po fragmentih podoživljajo Lorcovo zgodbo po eni strani, in iz sopostavljenega niza video posnetkov na štirih platnih po drugi. Videi podajajo zgodbo šestih igralk med pripravami na predstavo, ko so šest dni preživele »zaprte« v podeželski hiši v Prekmurju. Iz prepleta teh dveh na videz tako različnih izhodišč izvira vrsta sugestij, ki naredijo na gledalca močan vizualen in emotiven vtis. (…) Pričevanje o zelo zanimivem raziskovanju, še posebej z vidika, ki se nanaša na medsebojno »kontaminacijo« različnih jezikovnih kodeksov in izraznih sredstev.

Mario Brandolin



Primorski dnevnik

13. 4. 2000

Gre vsekakor za predstavo, ki pusti v gledalcu močan vtis, na vseh ravneh. Sugestivna je na štiri dele razdeljena temna, mrka scena, ki predstavlja leseno notranjost hiše, z nizkimi nadstropji, v katerih se ni mogoče zravnati. Temnino razsvetljujejo štirje ekrani, po eden v vsakem kotu, na katerih se v glavnem odvija dogajanje v Prekmurju. Sicer so vse prvine, ki sestavljajo predstavo, skladno spojene, glavna pa je prisotnost igralk, ki učinkovito upodabljajo občutke tesnobe, utrujenosti, strahu, hrepenenja, nepotešenosti, obupa.



Vita nuova, Italija

21. 4. 2000

Dvonadstropna scena iz jeklenih cevi, masivnega lesa, z verigami in ogromnimi ključavnicami se zdi skoraj kot cirkuška kletka, v kateri se krotilka – mati, bori s petimi zvermi – hčerami. Nastala je zelo sugestivna predstava, ki se odlikuje po skoraj akrobatski virtuoznosti interpretk. Vse pohvale ljubljanskim igralkam, režiserju, dramaturgu …

Sergio Brossi



Slovenske novice

17. 3. 2000

Zgodbo petih sester, ki jih mati po očetovi smrti za osem let zapre v hišo, v kateri se med njimi razvije hudičeva igra ljubezni in sovraštva, Pograjc razvija in dozira s peklenskim tempom. Erotika se tesno prepleta z emocijo, misel s telesom. Vse valovi v barvah bolečine in strasti. Ženska seksualnost, dodatno aktualizirana in interpretirana z dokumentarnimi posnetki in igralskimi kreacijami, postane prostor soočenja s svojimi najglobljimi, skritimi in potlačenimi impulzi, s svojo podzavestjo in njeno sestro, mislijo. (...) Sofisticirano izpeljana koreografija, inovativna uporaba rekvizitov, odlična glasba in popolna izraba duhovite Hišine scenografije veliko pripomorejo k ustvarjanju napetosti, ki ji redkokdaj uspe spustiti gledalca z vajeti. Seveda, če ne bi bilo učinkovitega, z libidom in erotiko nabitega ženskega seksteta, Damjane Černe, Maruše Geymayer-Oblak, Nede R. Bric, Nataše Matjašec, Barbare Žefran in Janje Majzelj, njihove igralske polnojajčnosti, bi lahko vse steklo marsikam drugam. Tako pa projekt negativni kritiki ne pušča ravno dovolj prostora.

Andrej Jaklič



TV Slovenija

15. 3. 2000

Če je Lorca rekel, da je vsak krik tolmun joka, je ustvarjalcem uspelo ves oder spremeniti v tak tolmun, ki vre še dolgo potem, ko Hiša Bernarde Alba izgine za zastorom.

Majda Knap Šembera



El Nuevo Herald, ZDA

14. 6. 2002

Lorca režiserja Matjaža Pograjca je drugačen Lorca, tak, kakršnega najdemo v drugih, manj formalnih, bolj surrealističnih besedilih granadskega avtorja. Čeprav njegove korenine prav tako sežejo globoko v konflikte človeškega bistva, je to nek drug Lorca – a strast ostaja enaka. Zgodba o španski materi, ki svoje hčere, da bi ohranila njihovo deviškost in se držala lokalnih konvencij, zapira v brutalen obroč, je zastavljena iz enakega zornega kota, povezanega s seksualno represijo, koncept uprizoritve pa temu doda še temi vojne med spoloma in homoseksualnosti. Gre za preobrat tradicionalnih lorcovskih postavk, slovenski način, da zgodbi po svoje izvabi sok. (…) To je totalno gledališče, v katerem vsi elementi igrajo vitalno vlogo. Osvetlitev je popolna in veličastna; glasba in zvočni učinki filmsko obarvajo vsako gesto, vsak gib, vsak prizor; kostumi poenotijo like; video dopolnjuje zgodbo in notranjo zgodbo; od igralske prezence pa oder drhti do zadnje minute. Ta slovenska Bernarda nam ponuja postmoderno tragedijo, evropski eksperiment – ali pa še bolje: čudovit umetniški izraz, ki ustreza našemu času.

Norma Niurka



Diario de las Américas, ZDA

14. 6. 2002

(…) naj izpostavim odlično scenografijo, oblikovano na več ravneh s pripomočki, kot so stavbni odri, ogrodje iz drogov, kovinski okvirji, po katerih se v enkratnem odrskem dogajanju premikajo igralke, včasih zvite v nenavadne drže, ki jim jih narekuje prostor. Na štiri video zaslone v ozadju scene so sočasno z dogajanjem na odru projicirani filmski prizori, ki ga dopolnjujejo. Vrata v zgornjem nadstropju vodijo v spalnice Bernardinih hčera; za njimi se dogaja marsikaj, vsi mogoči, vendar neizrekljivi prizori.

Lučni in priložnostni glasbeni učinki so izvrstni; hkrati osupljajo ter prepojijo prizore z energijo, ki v gledalcih zapusti močan vtis. Ansambel igralk (…) je očitno izvrsten; predstavijo nam resno in svojevrstno profesionalno umetniško delo ter v splošnem visoko raven igre.

Ángel Cuadra



Miami.com, ZDA

18. 6. 2002

Teden se je začel z racionalno adaptacijo Hiše Bernarde Alba Federica Garcíe Lorce v izvedbi Slovenskega mladinskega gledališča. (…) Besede tu v primerjavi z izredno sceno, ki dovršeno izraža potlačene občutke teh šestih žensk, igrajo drugo violino.

Gre za omejujoč prostor s premičnimi klančinami, zidarskimi odri in vrati – nekatera dosegajo le polovico običajne višine –, ki silijo igralke, da med njimi drsijo in se plazijo. Na štirih video zaslonih lahko spremljamo občasno vznemirljive prizore, ki pomagajo vzpostaviti koncept predstave. Čeprav gledalce zmede in vznemiri, te ta Bernarda Alba kljub vsemu popolnoma prevzame.

Marta Barber



www.lacallemayor.net/media / Guía de Alcalá de Henares

18. 6. 2003

Ko smo gledalci ploskali ob koncu predstave mladega slovenskega režiserja Pograjca, so se nam zastavljala številna vprašanja, bili smo razburjeni zaradi dozdevnih odmikov od naših klasičnih avtorjev ali pa smo morali priznati, nekateri sicer z veliko težavo, da smo ravnokar videli predstavo, v kateri ne manjka upoštevanja vrednih kvalitet.

Ni majhen dosežek, da projekt pri nas vzbudi premislek, da se nam zdi škandalozen ali pa tako pritegne našo pozornost, da nas spodbudi k analizi, pa čeprav zgolj površni (…).

Hiša Bernarde Alba Slovenskega mladinskega gledališča v raziskovalnem gledališkem poskusu preučevanja človeške narave razširi sugestijo, liriko in samo Lorcovo besedilo do njihovih najširših meja in spremeni perspektivo, iz katere moramo analizirati psihološke posledice represije in zaprtosti.

Carmen Montero

There are no shows yet.