Kritike


TV Slovenija


V Slovenskem mladinskem gledališču spet navdušujoča predstava, radikalen Hinkemann nemškega dramatika z začetka stoletja Ernsta Tollerja v avtorski viziji letošnjega Borštnikovega nagrajenca za režijo Eduarda Milerja. Njegova izredno sugestivna, dosledno režirana gledališka pričevanja iz zadnjih predstav, intelektualno razmišljujočega in intuitivno čutečega gledalca navdajajo s srhljivim spoznanjem, kako destruktiven je svet, v katerem živimo. Etični kod gledališke poetike Eduarda Milerja vnaša v slovenski prostor gledališče, ki ima moč jasne misli, ki komunicira direktno in prebuja …

Marjana Ravnjak



Dnevnik


Prizorišče Hinkemanna je zaradi domiselne zasnove prostora, ki jo podpisuje Marko Japelj, gotovo presežek zase: tri ukrivljene navpične stene, ki spominjajo na skaterske poligone, zapirajo prizorišče z vseh treh strani, pri čemer je leva za spoznanje vzdignjena, da bi lahko igralci pod njo zdrsnili v drobovje odra. Na ta način je ustvarjen teren, ki poleg gibkih in hipnih vstopov in izstopov z odra omogoča tudi igrive eksperimente s »težnostjo« nastopajočih igralcev, saj slednje videvamo v raznih položajih, ki neredko varljivo brišejo težnost njihovih teles in se odločno izmikajo vsakršnemu realizmu. Precizni in skrbno razčlenjeni sta tudi lučna in zvočna dramaturgija, ki istočasno povezujeta niz epiziranih in deklamativnih epizod, na katere v precejšnji meri »razpada« predloga v adaptaciji Milerja in Mirčevske, in ustvarjata okolje za njene dramatične »kršitve«. (…) Posamezne epizode, ki tvorijo črno in morbidno kroniko sveta, so slogovno in oblikovno raznovrstne, vendar bi se dalo reči, da jih kot vodilna in kohezivna nit obvladuje Milerjev značilni posluh za groteskno podajanje sveta. Tudi ta njegova uprizoritev je formalno ostra, distancirana in cinična, iz njene sredice pa je mogoče izluščiti resignirano, pesimistično, a globoko zaskrbljeno opažanje ključnih vzvodov, ki poganjajo globalni vrtiljak.

Petra Pogorevc



Finance


Odrska scena je zasnovana kot prostor, iz katerega igralci nimajo izhoda, kaže pa tudi na brezizhodnost človeštva. Tla niso trdna, zaradi spolzkosti človek na njih v vsakem trenutku lahko drsne. Vzporednice z današnjim časom so neverjetne in kažejo na to, da je v krutem kapitalizmu mogoče trgovati s čimerkoli, tudi z deformiranimi ljudmi, čeprav je pri tem prizadeto njihovo dostojanstvo. Svet se do danes ni prav nič spremenil, postal je še celo krutejši. In na to je želel s predstavo opozoriti Miler, pa tudi na to, da je problem človeka v tem, da je bolj nagnjen k uničevanju kot k ustvarjanju sveta.

Marjana Virant

There are no shows yet.