Kritike


Zofa


Rihard II., Henrik V. in Rihard III. so pripovedi o treh različnih usodah vladarjev, treh pogledih na svet, oblast in vladanje, združene v enotno delo – Glas. Glas, s katerim Berger razpira metafizično in tudi povsem telesno komponento moči vladanja – konflikt med voljo do moči in močjo volje. Iz omenjenih treh del je zgradil čvrst, notranje koherenten in pregleden kolaž o grozljivi ošabnosti moči, strahu pred nje izgubo, osebnim in političnim porazom, mešanju javnih in zasebnih interesov, o ženskah, njihovi latentni (ne)moči, o predsmrtnem molku, poslednjem impulzu razuma in (ali) intuicije, boj za prostor apoliničnega in (samo)realizacijo dionizičnega. (…) Ohranjena Shakespearova pripovedna tehnika in izpostavitev filozofske vsebine gledalcu predstavljata trd intelektualno-lirični vozel, ki pa se ga več kot samo splača potruditi razvozlati.

Andrej Jaklič




Dnevnik


Bergejevo uprizoritev odlikujeta inovativna vizualna in zvočna podoba. (…) Režiser je s posameznih kronik odluščil pripovedno površino in se dokopal do njihove urejene notranje forme oziroma vsebine, na podlagi nekaterih dramaturških občih mest jih je povezal v enotno uprizoritev ter slednjo preoblekel v svežo režijsko podobo. Obenem je odločno skrčil zasedbo posameznih dram in jo razdelil med razmeroma majhno število igralcev, pri čemer je like podobno kot pred tem že zgodbe spretno označil, razločil in razslojil. S tem je na eni strani dosegel čvrsto ansambelsko igro, ki pride še posebno do izraza ob simultanih masovkah na več prizoriščih pod arkadami spodnje dvorane SMG, na drugi pa tudi spretno niansirane solo nastope posameznih igralcev. Ker je teh žal preveč, da bi se jim mogli posvetiti v tolikšni meri, kot bi zaslužili, naj obvelja, da so bili praktično brez izjeme odlični in da je Glas prava pravcata parada izčiščenih igralskih manevrov.

Petra Pogorevc



Delo


Bergerjeva priredba se “bere” kot ena sama igra, ki jo zaznamujejo značilna “splošna” mesta in individualizirani pojavi. (…) Če v misel vzamemo še en notranji dramaturški poseg, to je “anahrono” vpeljavo dveh zvrstno in tematsko tujih besedil (Hegla in Derridaja; iz slednjega je vzet tudi asociativni naslov predstave), ki se na uprizoritveni ravnini gladko povežeta s “historičnim” dejanjem, lahko sklepamo, da je Bergerjeva interpretacija Shakespearove snovi zaobsežena že v njenem “citiranju”, hkrati pa s pomočjo prepoznavnega “bergerjevskega” esejističnega lirizma izvirni vzorec prenaša oz. podaljšuje skozi zgodovino v današnji čas. (…) Bergerjeva režija je disciplinirana in zbrana, dramaturško usklajena, v uprizoritvenih postopkih pa mehka in odprta.

Blaž Lukan

There are no shows yet.