Kritike


Radio Slovenija

11. 11. 2001

V Slovenskem mladinskem gledališču se je prikazovanje sveta Sarah Kane uokvirilo v klavstrofobično črnino nekakšne kamere obscure. Tu se z vso silovitostjo skrajnih čustev in strasti prikazuje nesrečna Fedrina ljubezen do svojega Hipolita, izvrstno ga interpretira Nataša Matjašec, ki se v svoji skrajnosti, šokantni drži zanikanja čustev, vsakršnih vrednot, kaže kot antijunak, hkrati pa razgalja zlaganost vseh okrog sebe in na koncu prevzame nase krivdo za greh, ki ga ni storil. Dekadentni Hipolit se v drugem delu, 4.48 psihoza, prelevi v Samomorilko. Dvor Fedre in Tezeja pa v blaznico duše, ki jo umori ljubezen in vsa teža nepopolnosti sveta. Tu ni prostora za upanje, za nobeni drugi barvi kot črno in sivo. Če je bila strastna Fedra še madež rdečine na črnini, v 4.48 psihoza tega ni več. Je le tema, krik, potrojeni krik in obup. Tako so besedili Sarah Kane razumeli ustvarjalci sinočnje predstave, se postavili med tanki črti šokiranja, hkrati pa ne skrajnje naturalističnega uprizarjanja besedil, pa vendar vzdrževanja popolne napetosti in pozornosti. Največja teža tega črnega ozračja sloni seveda na interpretaciji igralcev, poleg Nataše Matjašec še Damjane Černe, Marinke Štern, Pavleta Ravnohriba, Ivana Rupnika, Olge Grad in Nede R. Bric.

Tadeja Krečič



Demokracija

22. 11. 2001

Temačno ozračje, ostre besede, ki režejo že tako napeto ozračje in gledalcem povzročajo kurjo polt, so poglavitne značilnosti predstave Fedrina ljubezen, 4.48 psihoza.

Tina Recek



TV Slovenija

12. 11. 2001

V Slovenskem mladinskem gledališču spet nekonvencionalno presenečenje, kakršnega lahko pripravi le vodilna predstavnica novega vala britanske dramatike, kultna Sarah Kane. (…) Prav tako radikalna, direktna in udarna kot njene drame, je tudi režijska postavitev Eduarda Milerja, ki združuje dve drami – Fedrino ljubezen in 4.48 psihozo (…). Miler, ki je tudi avtor klavstrofobične scenografije, ob glasbi post funk skupine Joy Division stopnjuje občutek utesnejenosti. (…) Značilno milerjevska temna uprizoritev, inteligentna, osredotočena na besedo, ki ob primernem izboru igralcev učinkuje zastrašujoče. V vlogi Hipolita v prvem in avtorice Samomorilke v drugem delu kot povezovalna figura intenzivno in z izjemno prezenco nastopi Nataša Matjašec.

Marjana Ravnjak



Delo

13. 11. 2001

Obraz je ob obrazu, besede razločno izoblikovane tolčejo ob kožo, v usta in oči, in jo do kraja razgaljajo; besede so organi, tkivo, deli telesa, in takoj, ko so izgovorjene, odmrejo, pri tem pa povzročajo neznosno bolečino. Tak je emblematični prizor uprizoritve montaže dveh besedil Sarah Kane, Fedrina ljubezen in 4.48 psihoza (Phaedra's Love, 4.48 Psychosis) režiserja Eduarda Milerja in dramaturginje Žanine Mirčevske. (…) Milerjevi igralci izgovarjajo besedilo poudarjeno artikulirano, s čimer dosežejo dvoje: njihovi obrazi postanejo nekakšne grimase v velikem planu, polne mimične »mizanscene«, besede pa tudi vidimo. Telesa ostanejo pri tem zgolj proteze, nujna »stojala«, ki se premikajo po zasilno naznačenem, rdeče-črnem prostoru. Pravi prostor Sarine »dvojne« igre je tenka in utripajoča črta zavesti, ki v samoizpovedujoči in samorazgaljajoči se pisavi, zlasti v zadnjem delu uprizoritve, eksplodira do kraja. (…) Boleča uprizoritev, v kateri je odveč samo aplavz.

Blaž Lukan

There are no shows yet.