Kritike


Dnevnik

12. 12. 2005

Kot nakazuje že naslov, gre za uprizoritev enega najstarejših besedil v zgodovini literature. Opraviti imamo z zgodbo o Gilgamešu, vladarju starodavnega mesta Uruk, ki mu bogovi na zemljo za kazen pošljejo maščevalnega Engiduja. Že tu lahko opozorimo na izjemno posrečeno dramaturgijo (dramaturg je Nebojša Pop Tasić), kar zadeva zasedbo posameznih vlog: da bi se izognili nepotrebnemu kopičenju oseb na odru, nekateri izmed bogov namreč predstavljajo tudi druge osebe. Medtem ko je denimo Šamaš, bog sonca in življenja, hkrati osrednji junak dogajanja, Gilgameš, se Erakal, bog smrti in podzemlja, sočasno pojavlja v vlogi Engiduja. Prav v tem lahko razumemo idejno izhodišče predstave: ker gre za prikazovanje mita, ni dogajanje na zemlji nič drugega kot – v tem primeru tako rekoč dobesedno – igra bogov.

Učinkovitost dramaturgije se kaže tudi na ravni vsebine. Ker je besedilo, ki ga govorijo igralci, do konca izčiščeno, lahko uprizoritev brez težav zajame vse pomembnejše dogodke epa.

Jaša Drnovšek



Radio Slovenija

10. 12. 2005

S simbolno govorico prostora z ekspresivnim gibom in besedo igralcev, hkrati pa z vsakršnim minimalizmom je skušala predstava vstopiti v vabljivi in hkrati varljivi svet mitov o bogovih, ki so jih sinoči utelešali Dario Varga, Primož Bezjak, Damjana Černe, Daša Doberšek, Maruša Geymayer-Oblak, Željko Hrs in Ivan Peternelj. Skrajno osredotočeni na sami sebe in na soigralce so z natančnostjo sledili utelešenju likov in s tem ustvarili energijo predstave, za katero se zdi, da se morda približuje občutku nekega sveta, ki smo ga pozabili davno tega.

Tadeja Krečič



Delo

14. 12. 2005

V Lorencijevi uprizoritvi, v kateri se uravnoteženo sestavijo zlasti dramaturško povsem učinkovita priredba epa (v prevodu Mirka Avsenaka) Nebojše Pop Tasića, »elementarno«, a močno asociativna scenografija Branka Hojnika v povezavi z atmosfersko in likovno zgovornim oblikovanjem luči Davida Orešiča in minimalistično diferenciranimi kostumi Belinde Škarica, resda gledamo sprva neke vrste vzporedni tok iluzivne pripovedi in njene aluzivne teatrske forme, vendar se obe v trenutku nemoči izreka končne resnice bivanja, ki ni samo neizrekljiva, temveč tudi nedoumljiva, dokončno prekrijeta. To prekritje poteče v kontemplativnem duhu, na prvi pogled kot drobna, a v resnici intenzivna in v izboru gledaliških sredstev inventivna predstava, za njeno doživetje pa je potrebna tudi ustrezna zbranost in potrpežljivost gledalca.

Blaž Lukan



Finance

13. 12. 2005

Starodavni ep, ki govori o človekovi želji po junaštvih in nesmrtnosti, "slovenska verzija" tako uprizori kot igro bogov, samovoljnih oblikovalcev usode človeških bitij in njihovih muhastih voditeljev. Na prizorišču se zberejo Tiamat, pramati bogov in torej predstavnica starega, premaganega božanskega roda, ki jo zato Daša Doberšek oblikuje z znaki animaličnega in po drugačnosti ravnanja loči od mlajšega roda. Tega zastopajo Dario Varga kot sončno ožarjeni Šamaš, Primož Bezjak kot temačno divji Erakal, Damjana Černe kot materinsko vzvišena Aruru, Maruša Geymayer-Oblak kot poželjiva in maščevalna Ištar, Željko Hrs kot skrivnostno naklepajoči Enlil in Ivan Peternelj kot kraljevsko zarotniški Anu. Vsak ima svojo posebno karizmo, nepremagljivost odločnega pogleda ter sposobnost velike zgovornosti z minimalnimi spremembami obraznih izrazov ali telesnih premikov.

Ana Perne



Večer

7. 3. 2006

V različnih igralskih ekspresijah se skriva nekaj živalskega, predvsem pri Daši Doberšek in Željku Hrsu; telo Primoža Bezjaka je napeto kot struna, Ivan Peternelj je nekoliko mehkejši v gibu, v nastopu Damjane Černe je nekaj skrivnostnega in demonskega, Maruša Geymayer-Oblak izžareva nežnost in surovost obenem, prav vsi pa izgovarjajo verze v vzvišenem in dramatičnem tonu. Posebej ganljiv je drugi del predstave, ko se Gilgameš (Dario Varga) po smrti prijetelja Engiduja odpravi na pot iskanja večnega življenja, ko trpi hude telesne in duševne muke, igralski prostor pa se s pomočjo obdelanega drevesnega debla (ki verjetno predstavlja prehod med človeškim in božanskim svetom) raztegne v globino.

[…] Tako se v vzvišeni, nekoliko sakralni, tudi intimni atmosferi vzpostavlja specifičen gledališki jezik in dramaturgija. Vsi notranji konflikti so prikazani znotraj formalnega okvira pripovedi, za to nekonvencionalno in že prepoznavno gledališko poetiko pa stoji premišljen uprizoritveni koncept, ki se brez neposrednih ilustracij poglablja v idejne in filozofske kategorije epa in v predstavi ohranja vso njegovo pomensko sporočilnost. Povsem eksistencialna vprašanja o smislu ljubezni in iskanju nesmrtnosti so bila, so in ostajajo večna. Ep o Gilgamešu je nenavaden projekt, saj na svoj način posega na področje sublimnega in gledalca začara s svojo atmosfero. Je gledališka hvalnica pradavnim bogovom, iz nje sije nenavadna strogost, disciplina, enovitost in nas opozarja, da vsakogar, ki se postavi po robu bogovom, čaka bridka kazen.

Tako je Jernej Lorenci ob nemajhni pomoči stalne ekipe sodelavcev starodavno sumersko mitologijo prelil v vznemirljiv gledališki dogodek in ponovno dokazal, da je eden najbolj zanimivih režiserjev mlajše generacije in eden najvidnejših ustvarjalcev sodobnega gledališča pri nas.

Amelia Kraigher

There are no shows yet.