Kritike


Radio Slovenija

15. 3. 2006

Leta 1989 je [Botho Strauß] dobil prestižno nagrado Georga Büchnerja z utemeljitvijo, da mu je na odru uspelo prikazati izgubljenost naše družbe. Sinočnja predstava Ena in druga je bila odlična inscenacija te definicije ali celo večplastna inscenacija. Odtujenost tega sveta se je kazala na ravni gledališča na neprestanem relativiziranju iluzije, na nekakšni sodobni brechtovski distanci do uprizorjenega z intervencijami branih razlag in songov Lada Leskovarja, še bolj pa z neprestano navzočnostjo nekoga in nečesa v globini odra, ob straneh v dvorani. Sredi te velikanske metafore predstave kot take pa se odvija intimna drama dveh mater, ki imata hčer in sina z istim moškim, kar se otrokoma razkrije šele na koncu. Toda ta osnovna zgodba je le del v neverjetni sliki blodnih osebnosti, patoloških odnosov in sprevrženosti, ki vodijo v relativizem, otopelost ali brezup. Gledali smo torej izdelano fresko sodobnega, ne toliko sveta, kot vsakršnega doživljanja tega sveta in drug drugega. To pa tudi po zaslugi igralcev, Dejana Srhoja, Maruše Geymayer-Oblak, Marka Mlačnika, Olge Grad, Roberta Prebila in Nika Goršiča, ter štirih naslovnih vlog, izjemnih Marinke Štern in Olge Kacjan v vlogi obeh mater, Janje Majzelj in Mateja Recerja kot hčere in sina.

Tadeja Krečič



Delo

16. 3. 2006

Buljanove predstave so – paradoksno – kljub ne- ali postdramski naravi svojih predlog nenavadno žive, »gledališke«, v njih se dobro počutijo prav vsi razpostavljeni elementi. Tako bi lahko rekli, da je kljub vsemu na delu nekakšna »ideologija« ali vsaj natančno premišljena režija, ki svoj postopek zna hkrati uporabljati in reflektirati, in če ne bi bilo to nekoliko smešno, bi lahko uporabili izraz »postrežija«.

Ta dejavnost pa seveda obnavlja in proizvaja tudi ustrezno vsebino. Pred gledalcem je nekakšno obrobje sveta, mesta, predmestje – čeprav po drugi strani tudi njegovo središče, ki ga lahko izžareva vsaka polna človečnost. Človečnost Straußovih in Buljanovih (d)robnih likov je sicer prav tako okrnjena, razdrobljena, vendar v tej »invalidnosti« in »skrušenosti« intenzivna. Ta svet je poln detajlov, epizod, gest in premikov, ki pa kljub vsemu v tej svoji raztreščenosti delujejo koherentno – in povezuje jih ravno na odru ustvarjena iluzija življenja. Hkrati pa so tako v besedilu kot v uprizoritvi tudi sledi »dobro napisane drame« z »intrigo« v ozadju, »usodnimi« srečanji, prepoznanji itn. Seveda oba enakopravna avtorja svoj postopek nenehno kršita, de-konstituirata zgradbo, ki jo gradita, kar pa oba počneta z istim namenom: z menjavanjem ponotranjenega in potujenega pogleda poskušata aktivirati, prebuditi gledalčevo (za)vest in občutljivost za neko tuje, a hkrati tudi zgolj njegovo lastno življenje.

Blaž Lukan



Dnevnik

20. 3. 2006

Še bolj od inteligentnega teksta pa predstavo za nekaj posebnega naredi način njegovega gledališkega udejanjenja – natančneje režija Ivice Buljana, ki določujoče dvojnosti iz bedsedila prenese na raven same uprizoritvene zasnove: tako tu med predlogo in njenim uprizarjanjem nikakor ne vlada zgolj odnos bolj ali manj ustreznega »prenosa na oder«, temveč obe plasti enakovredno sobivata »ena« in »druga«, le da se precej bolj harmonično dopolnjujeta. Buljan tematskim nastavkom besedila poišče povsem lasten gledališki izraz (dramaturginja Uršula Cetinski), ki se na predlogo hkrati navezuje in je od nje osamosvojen. Če je Straußov tekst v določenem smislu nekakšna »intelektualna« telenovela, ki svoja »žanrska« določila vseskozi sprevrača in celo subvertira, se podoben postopek kaže v samem uprizarjanju: to po eni strani sicer posreduje tekstovno snov, po drugi pa ima – kot tudi Strauß do svojega predmeta – do sebe vsaj ironično distanco; skoznjo predstava samo sebe pojasnjuje, reflektira, celo s pomočjo »metagledaliških« vsebin, kot je branje odlomkov iz gledališkega lista, in se vzpostavlja kot poseben organizem, ki (enako spretno kot avtor v besedilu) krmili med številnimi registri, segajočimi od vulgarnosti do visoke poezije. Za tako kakovosten učinek je seveda zaslužna tudi uglašena igralska ekipa; poleg izvrstnih prispevkov Šternove in Kacjanove velja omeniti vsaj še do potankosti izdelan nastop Janje Majzelj, med trenutki, ki bodo ostali v spominu, pa so nedvomno tudi tisti z vložki Nika Goršiča in Maruše Geymayer-Oblak.

Gregor Butala



Večer

10. 4. 2006

Ena in druga je zelo inteligentno narejena in hkrati zabavna predstava, ki s postopki disperzne dramaturgije (Uršula Cetinski) izumlja svojstven gledališki ludizem in neoabsurdizem. To je nalaščen, neškodljiv, prijazen gledališki »izgred«, ki p(r)odira »halucinacije«, ki jih ustvarja sodobna potrošniška družba.

Predstava se ob skrbno izbrani predlogi, ob prepričljivi izvedbi in nemajhnem ustvarjalnem vložku prav vseh sodelujočih, z enkratno in že dodobra prepoznavno režiserjevo gledališko govorico vpisuje v polje sodobnega političnega gledališča v širokem pomenu besede. Ne le da od gledalca (posredno) terja opredeljevanje do aktualnih kulturnopolitičnih in družbenih problemov, ampak nam tudi provokativno zastavlja vprašanja o statusu gledališke umetnine. Zato je tudi zahtevna do gledalca, od njega terja stališče, opredelitev in določeno mero gledalske kondicije in potrpljenja.

Amelia Kraigher



Novi list, Hrvaška

30. 9. 2006

Besedilo, ki ga ni bilo lahko igrati, saj gre za dialoge, ki se pogosto zdijo iztrgani iz konteksta in arhaični, toda v tem navideznem kaosu neverjetno dobro podajajo zgodbo, je nosila izvrstna igra slovenskega ansambla, v katerem sta prevladovali dve ženski, Olga Kacjan in Marinka Štern.

Ivica Buljan je imel pri svojem poklonu Bothu Straußu zagotovo v mislih prav ti dve sijajni igralki, kajti drugače si Ene in druge gotovo ne bi izbral. To je predstava, ki ima za Buljanov režijski postopek preveč besedila, tako da tokrat – očitno očarann nad dramsko pisavo tega kontroverznega, toda neverjetno zanimivega pisatelja – ni ničesar krajšal ali strnjeval. To je vsekakor dalo priložnost članom ansambla za izvrstne kreacije: vsak od protagonistov je naredil svojo karakterno miniaturo, večina pa se jih je izkazala tudi s petjem. V tem je kajpada prednjačil Lado Leskovar, ki je, ganjen nad sprejemom občinstva na okrogli mizi, večer sklenil s svojo najbolj znano popevko: Poišči me v predmestju.

Svjetlana Hribar



Sodobnost

april 2006

Toda vse skupaj je samo ena od mnogih razsežnosti kompleksne uprizoritve, ki sta jo na odru Slovenskega mladinskega gledališča ustvarila režiser Ivica Buljan in dramaturginja Uršula Cetinski. […] Kar sledi, je od tkiva besedila osamosvojeno gledališko dogajanje, ki se v slehernem trenutku zaveda robov uprizorjene fikcije in jih inteligentno upoveduje, istočasno pa se, osupljivo spretno, samorefleksivno umešča v zunajgledališki kontekst in se v njem nekoliko porogljivo ogleduje. […] Uprizoritev Ene in druge tako v dobesednem kot v prenesenem pomenu zadiha kot sugestivna pokrajina vzporednih svetov, ki jih napolnjuje večplastna prisotnost nastopajočih […]. Gledališke sezone sicer še ni konec, toda brez vsakega oklevanja je mogoče zapisati, da sodi ta uprizoritev med njene doslej najizrazitejše vrhove: o gledališkem mediju in razjedah sodobnega človeka, ki sta v bistvu njeni osrednji temi, zmore v dveh urah in pol povedati toliko kot redko katera doslej.

Petra Pogorevc



Vjesnik, Hrvaška

1. 3. 2007

Boljši poznavalci Buljanovega opusa so že navajeni, da gre za režiserja, ki mu uspeva v rokah harmonično obdržati odrske niti, ne da mu popadale iz njih, in tako na odru ustvariti pravo polifonijo dramskih situacij. Nevsakdanji je tudi njegov talent za združevanje majhnih slik v enkratno dramsko sestavljanko. Tak postopek smo gledali tudi v odličnem Jazzu, Novem svetu, delno tudi v Ribici, toda prav v predstavi Ena in druga je presegel samega sebe.

Buljan je sposoben obenem osmisliti duhovito in zabavno predstavo, mešanico optimizma in melanholije, razigranega ritma in ingenioznih domislic (razprodaja, duhovna obnova, tuširanje), od katerih vsaka najde svojo nišo v tej skrbno sestavljeni dramski arhitekturi, obenem pa s tem vsakega gledalca spodbudi k dejavnemu duhovnemu naporu.

Helena Braut

There are no shows yet.