Kritike


TV Slovenija

18. 9. 2007


Poetična, kompleksna, preprosta, inteligentno zrežirana predstava, polna erotike in poželenja. Poigrava se s stereotipi o Don Juanu. Raziskuje medčloveške odnose, nasprotja med spoloma, odnos ljubezni in sovraštva, vprašanje spolne identitete. Predstava je v premišljeni režiji Angležinje Anne Furse nastajala najprej v virtualnem studiu, kjer so anonimni igralci besedno improvizirali na osnovi povezovalnega motiva, kdo je Don Juan in kako se ta zgodovinska, literarna in filmska figura intimno dotika vsakega od igralcev. […] Predstava Don Juan. Kdo? je svojevrsten unikum: govorjena v treh jezikih, slovenskem, angleškem in italijanskem. Čeprav je nastajala v virtualnem prostoru, slavi gledališko živost in emocije. Prepričljiva uporaba sodobne tehnologije. Dobrodošla poživitev gledališke ponudbe.

Marjana Ravnjak



Delo

4. 10. 2007
Kritika in reprodukcija mita

Nedvomen in opazen je igralski angažma nastopajočih in skrbnost v postavitvi, za katero je značilna predvsem nadzorovana rast od skorajda recitalne forme z elementi performansa do spektakularnega prizora z množico blazin, ki pomenljivo zapolnijo igralni prostor spodnje dvorane SMG. […] Kadar postavitvi uspe odkriti izvirne odtenke tako mita kot odnosa […], je v vzpostavljanju stika z gledalci učinkovita (najduhovitejši je pri tem Matej Recer) […]. Še bolj je uprizoritev provokativna, kadar gre v govorni fakturi, ki predstavlja glavno sestavino uprizoritve (ta je koreografsko samo nakazana, fizično pa bolj kot ne aluzivna), do – eksistencialne, erotične, seksualne itn. – skrajnosti oziroma kadar navsezadnje uspe prizorom, ne glede na njihovo spolno določenost, podeliti nekakšno melanholično avro (pri tem se odlikujeta zlasti Željko Hrs in Damjana Černe), neke vrste transcendentalno dimenzijo, ki z inavguracijo izvirne človekove samote sega čez znano, preverjeno in pričakovano.

Blaž Lukan



Večer

4. 10. 2007
Atletika srca


Ko sem se po ogledu ponovitve predstave Don Juan. Kdo? vračala iz Slovenskega mladinskega gledališča, so mojo glavo polnile misli o tem, kako je lahko gledališki dogodek kompleksen, zapleten in obenem popolnoma preprost. Don Juan v naših glavah je tudi naslov prizora iz te nenavadne uprizoritve, za katero se zdijo bistvene tri točke iz delovnega manifesta, objavljenega v gledališkem listu: prvič, vedno predstavljamo in kažemo, da se s pretvarjanjem samo igramo; drugič, nobene gledališke iluzije, ki ni pripravljena razkriti svojih mehanizmov; in tretjič, iz funkcionalnega in bistvenega se kuje poezija gledališča.

[…] Kako mislijo moški? Kako ženske? Kako se kažejo spolne in seksualne razlike? Kako (se) zapeljujemo? Kako napetosti med spoloma pripeljejo do nasilja, se lahko uravnotežijo, izničijo? Kaj je ljubezen in kaj poželenje? Vprašanja so večna, odgovori nujno prekratki, predstava Don Juan. Kdo? pa pred gledalci vstaja kot razstava mehanizmov, po katerih delujejo naši odnosi.

Način ustvarjanja je bil nevsakdanji in tvegan. Zahteval je pravo študijsko disciplino. Kot raziskovalni projekt je začel nastajati pred skoraj dvema letoma. Ustvarjalci, ki Prihajajo z različnih koncev Evrope in se sprva niso vsi poznali, so se najprej srečevali v kibernetičnem studiu na medmrežju, z miškami premikali svoje avatarje po virtualnem odru in skupaj pisali besedilo. […] Besedilo, ki kot predloga za predstavo seveda nima ambicij po novih uprizoritvah, je v svoji prečiščeni verziji povsem homogeno, a hkrati odprto. Ni dramsko v klasičnem pomenu, saj kot preplet različnih glasov med replikami ohranja številne spremne govore, medklice, komentarje. Premišljeno strukturirana predstava v režiji Anne Furse in dramaturgiji Željka Hrsa je izpostavila predvsem neštete odtenke nevarnih razmerij, v katerih se lahko prepozna vsak odrasel gledalec. […]

Posebnost predstave je […] v tem, da jo lahko gledalec vseskozi enakovredno spremlja na dveh ravneh. Ob miselnem užitku, ki (med opazovanjem sicer popolnoma nevsiljive, čiste estetske podobe, skozi igralske detajle, ob premišljenih mizanscenskih postavitvah, skozi opazovanje strukture, sosledja prizorov, ponovitev in variacij dogajanja) upomenja videno, se v gledalca prikrade tudi povsem fizično, telesno, čutno dojemanje predstave. To pa je redka izkušnja. Moški, ki »joče zaradi preveč lepote«, je za ženski pogled čisti Unheimliche v prav filozofskem pomenu besede. Še več takih predstav!

Amelia Kraigher



Dnevnik

1. 10. 2007
Intimnost arhetipov vsakdana – Demontaža zapeljevanja


Koprodukcijsko predstavo Don Juan. Kdo?, ki je nastala v sodelovanju med Slovenskim mladinskim gledališčem in britansko skupino Athletes of the Heart (katere ustanoviteljica Anna Furse je uprizoritev tudi zrežirala), bi lahko v določenem smislu še najlaže označili za nekakšen gledališki »esej«, ki svojo – le delno dramsko – besedilno osnovo mestoma dograjuje z nastavki »koreografiranega« telesnega izraza. Povedano drugače, gre za gosto stkan scenski dogodek, ki si za izhodišče (in ne nazadnje predmet) jemlje motiv Don Juana v vsem obilju njegovih različic, pa naj gre za poosebljenje »moškega principa«, tudi v smislu pustolovca in osvajalca, lik patološkega ženskarja, ki ga mehanizem zapeljevanja priteguje bolj kot vsakokratni objekt njegovega zanimanja (in ki se prav zato panično izogiba vzpostavitvi vsakega trajnejšega odnosa), ali pa navsezadnje za figuro, ki se v nekem pogledu izkaže kot svojevrstna vzporednica umetnosti sami – in ki kot taka načenja samoumevnost vsakdanje »kulture« ter svojega naslovnika sooča s protislovji njegove eksistence v nekem simbolnem redu. […]

Tako je to po svoji zasnovi neobičajna in celo izzivalna predstava, ki se klišejev (sploh tistih, ki se tičejo v njej prevladujoče teme moško-ženskih odnosov) hkrati izogiba in jih izrablja […].

Gregor Butala

There are no shows yet.