Kritike


Delo


Nad odrom na odru dominira velik kontrabas brez strun, pravzaprav nekakšna omara, ki je prostor, od koder Prihajajo zgodbe, oziroma jih instrument sam s svojo veličastno, pa tudi nekoliko grozljivo pojavnostjo poraja. Štiri nastopajoča dekleta so z zajetnim kontrabasovim telesom v nenehnem kontrastu; če bas ne more biti drugega kot “odrasel” inštrument, so štiri igralke v resnici otroci (klub temu, da se ena od njih imenuje Mati). Pred nami uprizarjajo v zgoščen niz povezane in velikokrat hermetične “spomine na otroštvo” ter “vizije odraslosti”, ki so nemara hkrati “biografski” in “fantastični”. V zaporedje jih veže sanjska oziroma asociativno-energetska logika, njihov skupni imenovalec pa je (“ženski”) emotivni naboj. Ta naboj ni nevtralen, temveč je vselej označen z nekakšnim mankom oziroma presežkom: dekleta je strah, stiskajo se in trepetajo, nekaj prizorov je prav psihodramsko travmatičnih, na trenutke se zdi, kot da celo povsem “zasebno” doživljajo lastna stanja in odnose. To neprestano doživljanje sebe in sveta je tudi poglavitna kvaliteta uprizoritve (…), njen osnovni ton je čist in ga lahko imenujemo iniciacijska stiska ali eksistencialno prebujanje. (…) Po zaslugi nežne in intimne govorice uprizoritve je nanjo (kadar se dovolj odpre) mogoče navezati lastna občutja in strahove, kadar pa je tesno zaprta, jo lahko z zanimanjem opazujemo od zunaj.

Blaž Lukan



Razgledi


Zanimivo je, kako režiserki uspe te podobe napolniti s subtilnostjo in živostjo, lahko rečemo, da je njen občutek za lucidno detajliranje v tej predstavi docela udejanjen, tudi s pomočjo odličnih akterk, ki v izrazu in telesu podajajo skrivnostne, napol realne, napol sanjske podobe. (…) Režiserki uspeva ohraniti pozornost prav z nekaterimi dodelanimi podobami, ki se pred nami sprehajajo kot slike na razstavi in ki s subtilno domišljijo razstavljajo tisto, kar je skrito v preteklosti. In nič zato, če se nam morebiti zdijo te podobe domače, le še dosledneje puščajo za seboj občutljiv, a tudi obstojen pečat.

Bojana Kunst



TV Slovenija, Odmevi


Izjemni pravljični niz podob, glasbenih krikov in besednih šepetov, ki jih je avtorica z domiselnostjo otroške asociativnosti spletla skupaj z discipliniranim in krhkim kvartetom Nede Bric, Damjane Černe, Sanje Nešković in Drage Potočnjak je požel zaslužen aplavz. Za ljubko preprostostjo se namreč skriva premišljeno delo cele vrste ustvarjalcev, ki so zgodbo o srcu, otroških sanjah, zajčku, materi in deklici zaokožili v pomenljivo celoto, iz katere kljub slovesu od otroštva zažarijo tudi humorne bodice.

Majda Knap Šembera

There are no shows yet.